Ko pridejo počitnice, otroci sanjajo o prostih dnevih, starši pa imamo v glavi že cel seznam stvari, ki jih je treba narediti. Včasih se prav tukaj začne zgodba, ki zaboli precej bolj, kot bi si želeli.
To je ena tistih stvari, ki si jih kot starši izjemno težko priznamo. V sodobni vzgojni kulturi nas svarijo pred odsotnostjo in smo sprejeli tiho pravilo. Pa je to resnica?
Vsak otrok, ki čuti, da njegova čustva niso slišana, izrazi stisko drugače: nekateri postanejo pretirano pridni, drugi se uprejo, tretji pa se zatečejo k zaslonom.
Bliža se prvi šolski dan in mnogi otroci zlahka rečejo, da jih ni nič strah. A kaj ko telo sporoča nekaj drugega? Kako občutljivi otroci nezavedno prevzemajo strahove staršev, zakaj ugajajo in kako jim s simbolnim jezikom pomagat.
Prispevek je primer dobre prakse, v katerem smo v decembrskem času v oddelku otrok s posebnimi potrebami izvajali vsakodnevne aktivnosti za umirjanje, usmerjanje pozornosti, razvijanje zavedanja telesa, dihalnih tehnik in regulacije.
Mama je bila prvo leto otrokovega življenja njegovo najvarnejše zavetje. Pozna otrokov jok, način uspavanja, drobne kretnje in poglede, s katerimi ji sporoča, kaj potrebuje. Nato pride dan, ko gre otrok v vrtec.
Vsaka vrtčevska skupina ima svojo zgodbo. Skupina, ki sem jo spremljala v tem šolskem letu, je bila nekaj posebnega. Sestavljali so jo otroci, stari med štiri in pet let, izrazito pa so prevladovali dečki. Skupina je bila izjemno vedoželjna
O generaciji Alpha danes poslušamo same znane stavke: Ne znajo biti pri miru. Ne morejo se osredotočiti. Ne prenesejo dolgčasa. Vse pričakujejo takoj. Brez težav govorijo o čustvih, a jih najmanjši konflikt popolnoma vrže iz tira.
Samoregulacija predstavlja eno ključnih razvojnih področij pri učencih s posebnimi potrebami, vendar vedenjske težave v praksi pogosto obravnavamo predvsem z vidika njihovega zmanjševanja. Prispevek predstavlja razvojno usmerjen pristop, ki
Ko sem pred leti začela opravljati svoje delo v šoli, sem bila polna idealov. Trdno sem verjela, da bom sčasoma razvila tisto profesionalno distanco, ki ločuje službo od zasebnega življenja.
»Kaj je narobe?« je verjetno eno najpogostejših vprašanj, ki jih kot starši ali pedagogi postavimo otrokom. Skoraj nezavedno.
Reflektivni primer uporabe Metode notranjega vodje in simbolnega jezika Miselnih žabic v profesionalnem razvoju vzgojiteljice