Zakaj sem nehala spraševati: »Kaj je narobe?«

Vsakodnenih situacij, ko želimo otroku pomagati ali ga naučiti nekaj za življenje, je veliko in takrat hitro vprašamo, kaj je narobe:

• ko pridejo domov iz šole in brez besed treščijo torbo v kot,
• ko po napornem dnevu z vso silovitostjo zaloputnejo vrata svoje sobe,
• ko se skregajo s prijateljem,
• ko ure in ure nepremično strmijo skozi okno ali
• ko jih zalotimo, kako tiho sedijo na kavču, medtem ko jim po licih polzijo solze.

To vprašanje izrečemo skoraj avtomatično. Z najboljšimi nameni, ker želimo pomagati, ker želimo razumeti in ker nam preprosto ni vseeno. Dejansko bi radi rešili situacijo. Sama sem se v tem našla neštetokrat. Dolgo sem bila celo prepričana, da je to eno najbolj sočutnih in toplih vprašanj, ki jih sploh lahko postavimo nekomu, ki je v stiski.

Nekega dne pa se mi je posvetilo, ko sem bila ujeta med šolske zidove in domače najstniške viharje. Spoznala sem neprijetno resnico, da otrok v stiski pogosto nima odgovora na vprašanje, ki mu ga zastavljamo, pa ne zato, ker bi bil trmast, zaprt ali ker nam ne bi želel zaupati. Preprosto ne pozna še odgovora ali pa mu je samo težko to izraziti.

Pomislite za trenutek nase. Če bi vas nekdo sredi najbolj napornega, izčrpavajočega dne, ko ste na robu z živci, vprašal: »Kaj je narobe?«

Bi znali v sekundi izreči jasen, definiran odgovor? Ali pa bi le zamahnili z roko in rekli: »Ne vem.«

Ponavadi pa rečemo, da je vse ok, da ni nič, da je bil težek dan ali da rabimo mir. V takih trenutkih se odgovor redko skriva v eni sami stvari. Včasih je to nakopičena telesna utrujenost ali skrb, ki nam odzvanja v ozadju. Včasih gre za občutek, da nismo dovolj dobri ali da nam je spodletelo. Drugič pa to zna biti razočaranje ali strah – in vse to hkrati prepleteno v eno težko kepo.

Če je to težko nam odraslim z vsemi našimi življenjskimi izkušnjami, zakaj potem pričakujemo, da bo to zmogel otrok ali najstnik, katerega možgani in čustveni svet se še intenzivno razvijajo?

Ko sem začela podrobneje spoznavati Inner Leader Method (ILM), sem prvič zares razumela, zakaj me nenehni odgovori otrok z "NE VEM" ali pa njihov popoln umik niso pripeljali tja, kamor sem želela.

Vprašanje »Kaj je narobe?« namreč zahteva analizo in kognitivno razlago. Otrok v stiski tega pogosto še ne zmore. Pozna le neusmiljen občutek. Morda stiskanje v prsih, cmok v grlu, nemir v trebuhu, močno željo, da bi pobegnil, ali pa rušilni impulz, da bi zakričal.

Danes veliko manj hitim z vprašanji. Najprej opazujem, poslušam, poskušam začutiti in razumeti in šele takrat, ko se nevihta nekoliko umiri, skupaj z otrokom poiščeva besede.

Prav zato mi je simbolni jezik Miselnih žabic tako blizu. Otroku ni treba takoj vedeti, kaj je v njem dvignilo jezo. Ni mu treba logično razložiti, zakaj ga je strah, in ni mu treba pred nami opravičevati svojih občutkov. Najprej jih lahko samo opazi in sprejme.

Lahko opazi, da je danes ena izmed njegovih žabic izjemno glasna, da mu šepeta, da ni dovolj dober, da ga nihče ne razume ali da preprosto ne bo zmogel. Ko otrok to opazi, se zgodi nekaj neprecenljivega. Med njim in njegovim burnim notranjim dogajanjem se začne odpirati prostor. Prav v tem prostoru se počasi prebuja njegov notranji kralj oziroma kraljica.

Ne zato, ker bi žabice čudežno utihnile, ampak zato, ker otrok vedno bolj odkriva, da njihov glas ni edini glas, ki ga mora poslušati.

Zanimivo pa je, da sem se morala vsega tega najprej naučiti sama pri sebi. Kolikokrat sem v preteklosti sama sebi postavila tista vrtajoča vprašanja: »Kaj je narobe z mano? Zakaj sem tako utrujena? Zakaj sem spet tako občutljiva? Zakaj sem znova odreagirala tako burno?«

Včasih se še vedno zalotim, da želim prehitro razumeti, prehitro pomagati in prehitro najti rešitev. Takrat se ustavim. Ne zato, ker bi že znala drugače, ampak zato, ker vem, da se največ začne spreminjati takrat, ko najprej prisluhnem sebi. Vse pogosteje si postavim vprašanje:

»Kaj se v tem trenutku dogaja v meni?«

Že to, da se za trenutek ustavim in pogledam vase z več radovednosti kot obsojanja, naredi veliko razliko. Ne iščem več napake, ki jo je treba odpraviti. Iščem razumevanje in morda je prav to največje darilo, ki ga lahko damo tudi otrokom.

Sedaj veliko manj sprašujem in veliko več opazujem. Namesto vprašanja, kaj je narobe, raje ustvarim prostor in počakam. Včasih otrok takrat poišče pogovor. Včasih izbere tišino ali objem. Vedno pa dobi nekaj, kar potrebuje bolj kot odgovor – občutek, da mu s svojimi čustvi ni treba ostati sam.

Ko se otrok počuti zares slišanega in varnega, si šele upa pogledati v svoj notranji svet in tam prepoznati svoje žabice. Z vsako žabico, ki jo opazi, pa se za korak okrepi njegov notranji kralj oziroma kraljica. Ne zato, ker bi tisti notranji glasovi čudežno utihnili, ampak ker otrok vse bolj spoznava, da jim ni treba slepo slediti.

Prav zato danes verjamem, da najpomembnejše vprašanje starševstva sploh ni več tisto, namenjeno otroku, kaj je narobe, ampak je to vprašanje samemu sebi:

»Kako lahko ustvarim prostor, v katerem se bo otrok počutil dovolj varnega, da bo odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje nekoč našel sam?«

Saša Jalen

Če te vse to pokliče kot starša ali učitelja, je mogoče čas, da se naučiš osnov Inner Leader Method - ali miselnih žabich po domače.

ZA STARŠE: 21-dnevna delavnica VEČ PREBERI TUKAJ.

ZA PEDAGOŠKE DELAVCE: 30-urni seminar VEČ PREBERI TUKAJ.