Igriv pristop k podpori čustvene regulacije v pretežno fantovski vrtčevski skupini

Vsaka vrtčevska skupina ima svojo zgodbo. Skupina, ki sem jo spremljala v tem šolskem letu, je bila nekaj posebnega. Sestavljali so jo otroci, stari med štiri in pet let, izrazito pa so prevladovali dečki. Skupina je bila izjemno vedoželjna, ustvarjalna, gibalno zelo aktivna in polna domišljije. Prav ta živahnost pa je pogosto prinašala tudi številne čustveno zahtevne situacije. Vsakodnevno sem se srečevala z burnimi odzivi ob konfliktih, težavami pri čakanju na vrsto, glasnim izražanjem jeze, impulzivnim vedenjem in hitrimi menjavami razpoloženja.

Otroci so pogosto odreagirali, še preden so sploh uspeli razmisliti, kaj se z njimi dogaja. Poseben izziv je predstavljal senzorno občutljiv deček, ki ga je že manjša sprememba rutine, nepričakovan dogodek ali nepričakovan senzorni impulz lahko popolnoma preplavil. V trenutkih močnih čustev ni zmogel nadzirati in ubesediti svojega doživljanja, njegovi odzivi pa so bili pogosto burni, nepredvidljivi, fizični, so lahko trajali zelo dolgo ter so vplivali na celotno dinamiko v skupini.

Ob tem sem se vedno znova spraševala, kako otrokom približati čustva na način, ki bo zanje razumljiv, predvsem pa najti orodje, ki bo otroke že pri tej starosti opolnomočilo z osnovami čustvene regulacije. Vedela sem, da zgolj opozarjanje na vedenje, pogovori ob in po konfliktih ter spodbujanje želenega vedenja ne zadostujejo. Ob konfliktih sem se z otroki pogovarjala o tem, kaj se je zgodilo, kako se je ob tem počutil posameznik in kako bi lahko naslednjič ravnali drugače. Skupaj smo iskali rešitve, poimenovali čustva in razvijali socialne veščine skozi zgodbe, lutkovne igre, socialne igre ter vsakodnevne pogovore. Kljub temu sem vedno znova opažala, da otroci v trenutku močnega čustvenega vzburjenja pridobljenega znanja niso zmogli prenesti v konkretno situacijo. Impulz je bil hitrejši od razmisleka, zato so pogosto odreagirali, še preden so sploh uspeli prepoznati, kaj se dogaja v njih. Tudi sama sem se pogosto znašla v vlogi nekoga, ki je predvsem gasil nastale konflikte, umirjal otroke in iskreno iskala najučinkovitejši način, kako jih čim hitreje vrniti v ravnovesje.

Vedno bolj sem se zavedala, da potrebujem pristop, ki ne bo usmerjen zgolj v odpravljanje neželenega vedenja, temveč bo otrokom pomagal razvijati notranje razumevanje lastnega doživljanja in jim ponudil konkretna orodja za samostojno uravnavanje čustev. Otroci so potrebovali skupni jezik, s katerim bi lahko razumeli svoje notranje dogajanje, predvsem pa sem iskala rešitev kako bi lahko pomagala otroku, ki je kazal izrazito stisko in hkrati pomagala tudi sebi in strokovni delavki ter celotni skupini.

Izkazalo se je, da so prav preko vpeljave Metode Inner Leader Method (ILM), Notranji vodja, čustva dobila podobo. Sama metoda in orodje je otrokom omogočilo nekaj izjemno pomembnega – svoja čustva so lahko pogledali "od zunaj". Jeza, strah ali žalost niso več oni sami, ampak postanejo žabice, ki se oglasijo, kadar želijo prevzeti nadzor. Prav ta simbolna distanca preko metafor in protokola uvajanja je otrokom omogočila nekaj, česar prej niso zmogli – začeli so opazovati svoje misli.

Metodo sem uvajala postopoma v drugi polovici šolskega leta, vendar nisem želela, da bi otroci metodo doživeli kot še eno dejavnost, ampak kot nekaj, kar postane del našega vsakdana. Najprej smo spoznali Orodje – miselne žabice, nato posamezna čustvena stanja, njihove značilnosti in sporočila. Otroci so hitro ugotovili, da ima vsak človek v sebi različne misli in občutke, ki vplivajo na njegovo vedenje.

Orodje jim je omogočilo, da so začeli govoriti o sebi na varen način, saj niso govorili neposredno o svojih napakah, ampak o tem, katera žabica je trenutno "najglasnejša". Vsako jutro smo se zbrali v krogu, kjer smo se pogovarjali o počutju. Otroci so začeli sami zaznavati in izražati, kaj se v njih dogaja, preko jezika, ki ga Miselne žabice ponujajo. Če je bil kdo žalosten, jezen ali razočaran, smo skupaj razmišljali, kako bi mu lahko pomagal njegov Notranji Vodja.

V začetnih fazah se je pokazalo, da otroci potrebujejo pomoč pri samem izrazoslovju, saj je bil besedni zaklad in samo razumevanje za opis pozitivnih lastnosti, ki jih želijo razviti oz. voditi kot kralji in kraljice, zelo skop. Tako smo se sprva poslužili iskanja junakov v njihovem otroškem svetu, najprej v risankah, potem v realnem svetu (starši, v poklicih, ki pomagajo, športnikih). Ko so otroci začeli razumeti kaj pomeni biti dober, pravičen, aktiven, spreten, itd., so sam koncept hitro sprejeli kot del svoje vsakodnevne igre, bivanja v vrtcu in kmalu je pogovor o čustvih postal del našega vsakdana. Ko je nekdo postal jezen, ni več rekel le: »Jezen sem.«

Povedal je: »Moja jezna žabica je zelo glasna.« Ta drobna sprememba v jeziku je pomenila veliko več, kot se zdi na prvi pogled, saj otrok ni bil več jeza, otrok je jezo opazoval in s tem naredil prvi korak k samoregulaciji. Otroci so postopoma začeli uporabljati metode samoregulacije (»pssst«, skakanje, odrivanje stene, tresenje rok, pitje vode).

Metoda ni ostala omejena na načrtovane dejavnosti, temveč se je njena vrednost pokazala predvsem v vsakodnevnem življenju skupine, v trenutkih, ki jih ni bilo mogoče načrtovati; ko je nekdo izgubil pri družabni igri, ko je prijatelj vzel najljubši avtomobilček, ko je bilo treba počakati na vrsto, ko je nekdo po nesreči podrl kocke.

Namesto vprašanja: »Zakaj si to naredi? In Kako je do tega prišlo?« sem začela spraševati:

»Katera žabica se je zdaj oglasila?«

»Kaj predlaga žabica?«

»Kaj pa pravi tvoj Notranji vodja?«

Opazila sem, da se je ton pogovorov popolnoma spremenil. Opazila sem, da tak način pogovora otrokom ni vzbujal občutka krivde, ampak radovednost. Veliko lažje so razmišljali o svojem vedenju, ker niso imeli občutka, da jih kdo obsoja. Otroci niso več iskali krivca, začeli so iskati rešitev. Največji premik sem opazila pri sposobnosti otrok, da so začeli ločevati med svojim čustvom in svojo odločitvijo. Večkrat sem spontano otroke v situacijah spraševala kdo odloča v svojem kraljestvu in iz meseca v mesec so bolj samozavestno odgovarjali: »Jaz.« ali »Kralj. Kraljica.« S tem so začeli krepiti razvoj metakognitivne distance – zavedanje, da čustva vplivajo na nas, vendar nas ne določajo.

Veliko smo uporabljali tudi igro vlog, ki je bila za otroke predvsem zanimiva v prvih fazah, kjer so otroci sami uprizarjali vsakodnevne konflikte in iskali različne rešitve. Pogosto so drug drugemu predlagali, katera strategija bi jim lahko pomagala in kako bi ravnal Notranji vodja. Posebno pozornost sem namenjala senzorno občutljivemu dečku, ki je izkazal izredno zanimanje in dovzetnost za Metodo ILM. Ko je začel kazati znake preobremenjenosti, ga nisem več najprej opozarjala na vedenje, ampak sva skupaj poiskala besede za njegovo doživljanje. Naučil se je prepoznati prve znake vznemirjenosti in vedno pogosteje sam povedal, da potrebuje trenutek zase, se poslužil tehnik samoregulacije ali poiskal pomoč odraslega.

Ko sem opazila, da se med igro razvija neka konfliktna situacija med dvema dečkoma in sem pristopila ter ogovorila otroka, o opažanju ene velike žabice, me je presenetil odgovor otroka »Moja žabica bi ga udarila.« A že naslednji stavek je bil: »Ampak jaz ga ne bom.« Takšni stavki so zame predstavljali veliko več kot lepo oblikovano poved in ustavitev konflikta. Predstavljali so razvoj notranjega dialoga. In dali so mi vedeti, da smo na pravi poti.

Sprva so otroci ob stiski iskali predvsem pomoč odraslega. Po nekaj mesecih pa sem vse pogosteje slišala: "Šla bom pit vodo." "Naredil bom psssst." "Globoko bom dihal." "Žabici bom rekel, naj bo tiho." Takšne izjave so bile zame pomemben pokazatelj, da otroci strategij niso uporabljali zato, ker sem jih nanje spomnila jaz, ampak zato, ker so jih ponotranjili in so začeli razvijati svoje notranje strategije umirjanja.

Posebej izrazite spremembe sem opazila pri reševanju konfliktov. Na začetku leta je bil prvi odziv pogosto fizičen: potiskanje, vpitje, jok, odvzem igrače, tožarjenje, idr. Proti koncu leta pa so otroci vse pogosteje naredili nekaj, česar prej skoraj nikoli niso. Ustavili so se. Spomnim se dečka, ki mu je prijatelj vzel igračo. Pogledal me je in rekel: »Moja žabica bi ga zdaj boksnila.« Za trenutek je obstal. Nato je stopil do prijatelja in mirno rekel: »Mi ga lahko prosim vrneš?« Takšni trenutki so bili neprecenljivi. Otrok ni zatrl svoje jeze. Prepoznal jo je, jo poimenoval in se zavestno odločil drugače. Velik napredek je izkazal deček z izrazitimi težavami, ko v trenutku intenzivnega čustvenega naboja sam izrazil, da rabi prostor ter začel izvajati tehnike samoregulacije ter se poslužil osvojenih orodij. Ti dogodki samoregulacije in uspešnosti le te so bili pravo presenečenje ne le zame, temveč predvsem za dečka, ki je kazal vidno olajšanje in ponos, vsakič, ko je uspešno priklical svojega kralja.

Poleg opaženega razvoja samoregulacije pri otrocih, me je presenetil tudi vzporedni razvoj empatije. Otroci niso več govorili le o sebi in svojih čustvih. Začeli so jih prepoznavati tudi pri drugih. Pogosto sem slišala: »Mislim, da ima danes glasno žalostno žabico.« ali »On zdaj ne kriči name, njegova žabica kriči.« Takšne izjave so popolnoma spremenile dinamiko skupine, saj so otroci drug drugega začeli bolje razumeti, večkrat so ponudili pomoč, povabili prijatelja v igro, ga objeli, počakali. Prav tako sem doživela, da so otroci drug drugemu predlagali uporabo strategij umirjanja, ne da bi jih k temu spodbudila odrasla oseba.

Ugotavljam, da se niso spreminjali samo otroci, temveč sem se spreminjala tudi sama. Kljub temu, da sem že prej iskala in izvajala različne alternativne metode in pristope k krepitvi vzročno-posledičnega zavedanja vpliva posameznika nase in druge, prepoznavanja čustev, strategij samoregulacije, sem z metodo notranji vodja ponotranjila pristop. Prej sem pogosto iskala način, kako čim hitreje ustaviti nezaželeno vedenje, danes najprej iščem razlog. Namesto da bi se vprašala: »Kako naj ga umirim?« se vprašam: »Kaj se dogaja v njem?« Prav ta sprememba pogleda je verjetno največja vrednost naše vključenosti metode, saj otrok ne uči poslušnosti, temveč jih uči razumevanja samega sebe.

Izkušnja uvajanja Metode Notranji Vodja mi je pokazala, da lahko že predšolski otroci razvijajo presenetljivo visoko raven zavedanja o svojih čustvih, če jim ponudimo jezik in podobe, ki so jim razvojno blizu. V pretežno fantovski skupini, kjer so bili impulzivnost, močna telesna aktivnost in burni odzivi vsakodnevni del življenja, je metoda postala skupni jezik, ki je otrokom omogočil razumevanje lastnega notranjega sveta in bolj premišljeno odzivanje.

Največja vrednost tega pristopa ni v tem, da otroci postanejo »mirni«, temveč da začnejo razumeti, da imajo kljub močnim čustvom možnost izbire. Ko otrok reče: »Moja žabica je zelo glasna, ampak jaz bom naredil drugače,« naredi pomemben korak na poti k razvoju notranjega vodje. Verjamem, da je prav to ena najdragocenejših popotnic, ki jo lahko otrok odnese iz vrtca – zavedanje, da čustev ne more vedno izbrati, lahko pa se nauči izbirati svoj odziv nanje.

O avtorici

Sem Tanja Kukovec, vzgojiteljica predšolskih otrok v Vrtcu Viški gaj, z več kot petnajstletnimi izkušnjami dela v vrtcu. Pri svojem strokovnem delu se že dalj časa posebej posvečam socialno-čustvenemu razvoju otrok. Zanimajo me pristopi, ki otrokom omogočajo, da skozi igro, odnos in razvojno dostopen jezik postopoma bolje razumejo sebe in druge.Izkušnje so me naučile, da se občutek varnosti, empatija in sposobnost uravnavanja čustev ne razvijajo samo skozi pogovor o pravilnem vedenju. Oblikujejo se v vsakodnevnih odnosih, konfliktih, prehodih, neuspehih, čakanju in ponovnih poskusih.

Prav v takšnem vsakodnevnem okolju sem začela uvajati Metoda notranjega vodje in simbolni jezik Miselnih žabic.

Tanja Kukovec, univ. dipl.kulturologinja in vzgojiteljica predšolskih otrok, Vrtec Viški gaj

Strokovni prispevek je objavljen v strokovnem zborniku, ki si ga lahko pogledte TUKAJ.