Ko otrok pravi, da ga šole ni strah, telo pa pripoveduje drugačno zgodbo.

Bliža se prvi šolski dan.

Doma se pogovarjamo o torbi, copatih, zvezkih, učiteljici in novih sošolcih. Otroka vprašamo: »Ali te je kaj strah?«

On pa samozavestno odgovori: »Ne. Komaj čakam.«

Morda je njegov odgovor popolnoma iskren. Nekateri otroci se vstopa v šolo resnično veselijo. Novo okolje doživljajo kot pustolovščino, radi spoznavajo ljudi, privlačijo jih nove naloge in nimajo večjih težav pri prehodih. Če otrok ne kaže strahu, ga ni treba iskati tam, kjer ga ni. Ni vsak otrok pred šolo zaskrbljen in tudi ni treba, da bi bil.

Včasih odrasli zaradi lastne zaskrbljenosti otroka vedno znova sprašujemo: »Te res ni nič strah? Kaj pa nova učiteljica? Kaj pa, če ne boš nikogar poznal? Kaj pa, če bo težko?« Otrok, ki je bil sprva miren, lahko začne razmišljati: »Če mama toliko sprašuje, se morda vendarle pripravlja nekaj nevarnega.«

Pomembno je, da otrokovega strahu ne zanikamo, vendar ga tudi ne ustvarjamo namesto njega.

Obstajajo pa tudi otroci, ki rečejo, da jih ni strah, ker čutijo, da bi odrasli takšen odgovor radi slišali. To so pogosto zelo občutljivi otroci, ki hitro zaznajo razpoloženje staršev. Opazijo drobno spremembo glasu, zaskrbljen pogled, napet nasmeh in vprašanja, ki se ponavljajo. Ne poslušajo samo naših besed, temveč začutijo tudi tisto, česar ne izrečemo.

Ko govorimo, da otrok »prevzame energijo staršev«, to ne pomeni, da zavestno vzame naše občutke in jih odnese s seboj. Pomeni, da njegovo telo zazna našo napetost, strah in pričakovanja ter se jim začne prilagajati. Otrok še posebej močno zaznava čustveno ozračje odnosa. Včasih niti sam ne ve več, ali je strah zares njegov ali pa se je prebudil ob tem, kar je čutil v odraslem.

Starš lahko navzven govori: »V šoli ti bo lepo,« znotraj pa ga preplavljajo vprašanja: »Ali se bo znašel? Ga bodo sprejeli? Bo dovolj uspešen? Kaj če bo imel podobno izkušnjo, kot sem jo imel jaz?«

Otrok morda ne pozna teh misli, začuti pa njihovo težo.

Nekateri otroci se na to odzovejo z jokom in jasnim odporom. Drugi začnejo postavljati veliko vprašanj. Tretji pa se prilagodijo. Nasmehnejo se in rečejo: »Mene ni nič strah.« Ne zato, ker ne bi čutili stiske, ampak ker želijo pomiriti starša, izpolniti njegova pričakovanja ali ohraniti podobo pogumnega otroka.

Tak otrok lahko začuti, da je mama dovolj zaskrbljena že sama, zato ji ne želi dodati še svojega strahu. Morda je pogosto slišal: »Ti si pa tako pogumen. Ti boš to brez težav zmogel.« Te besede so izrečene kot spodbuda, otrok pa jih lahko razume tudi kot tiho nalogo: »Ne smem pokazati, da me je strah, ker bom mamo razočaral.«

Ko odrasli svoje stiske ne prepozna in je ne zmore ločiti od otrokovega doživljanja, se njegova čustvena teža začne nalagati na otroka. Otrok ne nosi le svojega strahu pred šolo, temveč začne nezavedno prevzemati še strah, dvome in pričakovanja starša. Čeprav mu odrasli govori: »V šoli se boš imel lepo,« otrok v njegovem napetem glasu, izrazu obraza in telesu začuti nekaj drugega. Ker si želi ohraniti bližino in starša pomiriti, lahko svojo resnico potisne vase ter odgovori: »Mene ni strah, komaj čakam.«

Takšno ugajanje ni neiskrenost ali manipulacija. Je otrokov način, da zaščiti odnos in razbremeni odraslega, čeprav pri tem nase prevzame breme, ki mu ne pripada. Počasi lahko ponotranji sporočilo, da njegova resnična čustva niso zaželena, da mora biti pogumen zaradi starša in da mora najprej poskrbeti za njegovo počutje. Tako otrok v šolo ne vstopi samo s svojo torbo, temveč tudi z nevidno težo odraslega.

Nevroznanstvena raziskava Matthewa Liebermana in sodelavcev je pri odraslih pokazala, da lahko že poimenovanje čustva zmanjša odziv možganski predelov povezanih s čustveno reaktivnostjo ter okrepi dejavnost predelov, ki sodelujejo pri uravnavanju. Teh ugotovitev ne moremo neposredno prenesti na predšolske otroke, vendar podpirajo pomembno sporočilo,ko notranja izkušnja dobi ime, lahko postane bolj razumljiva in obvladljiva.

Ubeseditev čustva ne pomeni, da bo čustvo takoj izginilo. Prav tako otrok sredi močnega izbruha besed morda še ne bo zmogel poiskati. Toda vsakič, ko svoje telesne občutke, izkušnjo in čustvo poveže z besedo, počasi gradi notranji zemljevid, ki ga bo lahko uporabljal tudi pozneje.

Miselne žabice mu pri tem ponudijo simbolni jezik. Otrok, ki še ne zmore reči: »Preplavlja me jeza,« lahko lažje pove: »Moja jezna žabica se močno oglaša« Tako dobi možnost, da čustvo opazi in ga izrazi, ne da bi se z njim popolnoma poistovetil. Otrok ni jeza, strah ali žalost. Je otrok, ki določeno čustvo doživlja – in se šele uči, kako ga razumeti.

Če odrasli ne prepozna svoje stiske, je ne zmore ločiti od otrokovega doživljanja, zato se njegova čustvena teža začne nalagati na otroka. Otrok ne nosi le svojega strahu pred šolo, temveč začne nezavedno prevzemati še strah, dvome in pričakovanja starša.

Prav zato je pomembno, da se z otrokom o prepoznavanju čustev začnemo pogovarjati že pri dveh ali treh letih. Takrat od njega še ne pričakujemo, da bo znal natančno razložiti svoje notranje doživljanje, temveč mu pomagamo postavljati prve temelje čustvene pismenosti. Skozi telesne občutke, obrazne izraze, igro, zgodbe in simbolni jezik se počasi uči razlikovati med jezo, strahom, žalostjo, razočaranjem in drugimi čustvi.

Besede, ki jih otrok prejema v zgodnjem otroštvu, sčasoma postanejo njegov notranji jezik. Ko bo starejši, bo zato lažje povedal: »Strah me je,« »V šoli mi je težko,« »Počutim se osamljeno,« ali: »Bojim se, da mi ne bo uspelo.« Namesto da bi njegova stiska govorila predvsem skozi bolečine v trebuhu, nespečnost, umikanje, ugajanje ali vedenjske izbruhe, bo imel več možnosti, da jo izrazi z besedami.

S tem tudi starši lažje prepoznajo, kaj otrok v resnici doživlja. Lažje ločijo otrokovo stisko od svojih strahov in pričakovanj ter opazijo, kdaj otrok govori iz sebe in kdaj odgovarja tako, kot misli, da bi odrasli želeli slišati. Zgodnje razvijanje čustvene pismenosti otroka torej ne pripravi le na izražanje čustev, temveč mu pomaga ohraniti stik s seboj. To je dragocena popotnica za vstop v šolo in pozneje za vse odnose v življenju.

Renata Veit, mama, vzgojiteljica in strokovna sodelavka za razvoj Inner Leader Method (Miselne žabice)

Več o šoli za starše TUKAJ.

Če pa vas zanima, kaj se v šoli za starše pogovarjamo, pokukajte TUKAJ:

Za vzgojitelje in učitelje - POGLEJ