Zakaj sem se nekoč domov vozila s kepo v želodcu … in kaj se je spremenilo

Ko sem pred leti začela opravljati svoje delo v šoli, sem bila polna idealov. Trdno sem verjela, da bom sčasoma razvila tisto profesionalno distanco, ki ločuje službo od zasebnega življenja. Predstavljala sem si, da bom ob koncu delovnika preprosto zaprla vrata razreda, zaklenila pisarno in za sabo pustila vse težke usode, ki so tisti dan, teden ali mesec bremenile moje srce.

Resničnost me je hitro postavila na trdna tla. Iz službe sem se domov praviloma vozila v popolni tišini. Pa ne zato, ker bi preprosto uživala v miru; vozila sem v tišini, ker sem nujno potrebovala prostor, da predelam težo iztekajočega se dne. V mislih sem se znova in znova vračala k dečku, ki ga je tisto jutro preplavil uničujoč čustveni izbruh. K deklici, ki se je ob omembi družinske situacije zaprla v neprebojen oklep tišine. K izčrpavajočemu pogovoru s starši učenke, ki je popolnoma zavračala šolo. In predvsem k tistemu glasu v meni, ki mi je šepetal, da bi morala in mogla narediti še nekaj več.

Ko sem se končno bližala domačemu kraju, pa se je namesto olajšanja v meni začela oglašati znana, težka kepa v želodcu. Ne zato, ker ne bi želela biti doma – daleč od tega. Moj dom je bil moje zavetje, a hkrati prostor, kjer sta me čakali dve odraščajoči najstnici.

Vsaka s svojimi zapletenimi vprašanji. S svojimi intenzivnimi, viharnimi čustvi. S svojimi dvomi. Z nepredvidljivimi trenutki, ko sta me grobo odrivali stran in tistimi redkimi sekundami, ko sta me krvavo potrebovali, pa tega nista znali ali zmogli ubesediti. Obe sta imeli svoje unikatno, kompleksno notranje kraljestvo.

Na drugi strani pa sem stala jaz – mama z močno potrebo po nadzoru, mama, ki je želela instantno reševati njune stiske in ob vsaki priložnosti moralizirati. Mama z nenehnim, globokim občutkom krivde, da nikoli ne naredi dovolj in da v službi veliko lažje ter uspešneje poskrbi za tuje otroke kot doma za svoje. Skratka, bila sem mama z lastnim notranjim svetom, v katerem je na vsake toliko že pošteno brbotalo.

Pogosto se mi je dogajalo, da sem vso svojo energijo za sočutje in reševanje stisk porabila že med šolskimi zidovi. Ko sem stopila čez domači prag, pa je bila moja čustvena skleda prazna. Za tiste, ki so mi pomenili največ, mi je preprosto zmanjkalo moči.

Prepričana sem, da tega uničujočega občutka izgorelosti v družinskih odnosih ne poznam le jaz. Kolikokrat se starši vozite domov z enako težkimi mislimi v glavi: »Ali bom danes sploh premogel dovolj potrpežljivosti? Bom znal resnično prisluhniti? Bom spet izrekel nekaj, kar bom obžaloval v sekundi, ko bo zapustilo moja usta? Bom sploh zmogel še en naporen pogovor?«

O tem v družbi skorajda ne govorimo. Veliko razpravljamo o logističnem usklajevanju kariere in družine – o urnikih, prevozih in obveznostih. Srhljivo malo pa govorimo o tem, kako težko je v resnici usklajevati samega sebe in umirjati divjanje, ki se včasih odvija znotraj našega lastnega živčnega sistema.

Prelomnica ni bila nova vzgojna tehnika

Dolgo sem živela v zablodi, da potrebujem le več strokovnega znanja. Mislila sem, da moram odkriti tisti popolni pristop ali čudežno metodo, ki bo univerzalno delovala tako v razredu kot za domačo mizo. Verjela sem, da bodo otroci s pomočjo prave tehnike postali bolj »vodljivi« in prilagojeni, jaz pa posledično manj utrujena in bolj izpolnjena. Kako zelo sem se motila.

Ko sem prvič prišla v stik s simbolnim jezikom Miselnih žabic, sem takoj začutila, da gre za nekaj radikalno drugačnega od vsega, kar sem poznala dotlej. Koncept sem polna upanja prinesla domov. Iskreno priznam – sprva ni naletel na val navdušenja. Kot se za najstnike spodobi, sta hčerki hitro obrnili oči in mi dali vedeti, da se jima zdi vse skupaj precej »brez zveze«. Takrat si še misliti nisem upala, da bo prav ta pristop kljub začetnemu odporu postal ena najlepših in najpomembnejših zgodb naše družine.

Še manj pa sem slutila, da se največja transformacija sploh ne bo zgodila pri mojih najstnicah, temveč globoko v meni.

Ko začneš drugače razumeti otroka, začneš drugače razumeti sebe

Pri metodi Inner LeaderMethod (ILM) me je najbolj prevzelo to, da ne išče površinskih odgovorov na vprašanje: »Kaj je otrok spet ušpičil?«, ampak se z vso tankočutnostjo sprašuje: »Kaj se v tem trenutku dogaja globoko v njem?«

Ko otrok s pomočjo simbolnega jezika Miselnih žabic začne prepoznavati svoje misli, telesne občutke in avtomatske odzive, se med njim in njegovim silovitim čustvom ustvari neprecenljiv prostor. Prostor svobode, v katerem se lahko zavestno odloči, kako bo reagiral.

Zelo hitro sem spoznala, da ta isti prostor nujno potrebujem tudi jaz.

Začela sem opažati trenutke, ko me je popadla nestrpnost. Trenutke, ko je iz ozadja kričal moj stari strah, da kot mama nisem dovolj dobra. Trenutke, ko sem odreagirala iz čiste telesne izčrpanosti in ne iz notranjega miru. Tiste sekunde, ko bi najraje na ves glas zavpila: »Vsega imam poln kufer!« Takrat sem prvič zares ponotranjila resnico, da ta metoda ni ustvarjena le za vzgojo otrok. Tudi nam, odraslim, prinese neizmerno olajšanje, ko se naučimo postati opazovalci lastnega notranjega sveta.

Danes je moja vožnja domov povsem drugačna

V avtomobilu še vedno potrebujem nekaj minut zase. Vendar danes teh dragocenih trenutkov ne zapravljam več za neskončno premlevanje službenih zapletov. Z ritmi glasbe zavestno umirjam svoj živčni sistem in z vsakim izdihom spuščam nakopičeno napetost dneva.

In včasih se med vožnjo celo nasmehnem ob misli, kateri ljubeči "testi" me danes čakajo doma – priložnosti, da še malo bolj raziščem svoje notranje kraljestvo in potreniram zavestno odzivanje. Ne morem namreč izbrati ali nadzorovati, kaj se bo dogajalo za štirimi stenami mojega doma. Lahko pa povsem svobodno izberem, s kakšno energijo bom stopila skozi domača vrata.

Najstništvo v naši hiši zaradi tega ni postalo nič manj burno. Moji hčerki nista čudežno izgubili svoje čustvene intenzivnosti in jaz nisem postala popolna, nezmotljiva mama. Spremenilo pa se je nekaj veliko globljega. S pomočjo simbolnega jezika Miselnih žabic smo namreč našli skupni jezik.

To je jezik, s katerim se lahko odkrito pogovarjamo o svojem notranjem svetu, ne da bi ob tem drug drugega obsojali, stiskali v kot ali krivili. To je jezik, ki nam pomaga razumeti, da se za prav vsakim burnim, na videz nesprejemljivim odzivom skriva ranljiva zgodba. In da v vsakem izmed nas obstaja tista tiha točka miru, kjer lahko sami izberemo, kako bomo odgovorili na izzive življenja.

In sedaj...

Dolgo sem živela v prepričanju, da je moje glavno poslanstvo spremeniti vedenje in odzivanje svojih otrok. Danes z gotovostjo vem, da se je morala največja sprememba zgoditi v meni. Šele ko sem se naučila zares prisluhniti svojemu notranjemu svetu in ga razumeti, sem lahko zares videla in sprejela njunega.

Še vedno prihajajo dnevi, ko domov pridem popolnoma izčrpana. Še vedno trčimo ob trenutke, ko postanejo odnosi napeti in ozračje težko. Toda danes se domov ne peljem več s tisto tesnobno kepo v želodcu.

Peljem se z glasbo, ki me polni z mirom in z globoko hvaležnostjo za misel, da me doma čakajo nove priložnosti. Priložnosti, da skupaj, z roko v roki, treniramo isti jezik – jezik razumevanja, brezpogojnega sprejemanja in svobodne izbire.

Kajti naši otroci v resnici ne potrebujejo brezhibnih, popolnih staršev iz priročnikov. Potrebujejo le avtentičnega odraslega, ki je pripravljen rasti in se učiti skupaj z njimi.

Mamica, z več sreče v sebi

Če te vse to pokliče kot starša ali učitelja, je mogoče čas, da se naučiš osnov Inner Leader Method - ali miselnih žabich po domače.

ZA STARŠE: 21-dnevna delavnica VEČ PREBERI TUKAJ.

ZA PEDAGOŠKE DELAVCE: 30-urni seminar VEČ PREBERI TUKAJ.