»Mi moramo samo delati, drugi pa uživajo!«

Danes namenjamo nekaj besed predvsem družinam, ki živite na kmetijah, večjih posestvih, imate domačo obrt ali družinsko podjetje. Vsem vam, pri katerih se delo ne konča ob štirih popoldne in kjer življenje preprosto zahteva, da vsak član družine kdaj poprime za delo.

Posebej na kmetijah.

Živali je treba nahraniti. Delo je treba opraviti in ne glede na to, ali so počitnice, nedelja ali praznik, nekatere obveznosti preprosto ne morejo počakati. Prav je, da otroci pri tem sodelujejo. Prav je, da jih učimo delovnih navad, odgovornosti, vztrajnosti in tega, da življenje ni sestavljeno samo iz stvari, ki so nam prijetne.

Toda danes ne bomo govorili o tem, ali morajo otroci pomagati.

Govorili bomo o nečem, kar se pogosto neopazno prikrade v naše odnose.

O trenutku, ko otrok reče: »Mi moramo samo delati, drugi pa uživajo!«

To nas zadene. Morda veliko bolj, kot smo pripravljeni priznati.

Zakaj nas te besede tako zelo zabolijo?

V nas prebudijo naše MISELNE ŽABICE, vsaj tako bi rekli v našem svetu. V naši glavi se v trenutku prebudi cel orkester misli.

»A sploh veš, koliko delava zate?«

»Misliš, da denar raste na drevesu?«

»Drugi otroci bi bili lahko srečni, če bi imeli to, kar imaš ti!«

»Saj ne zahtevamo toliko!«

Še preden se dobro zavemo, smo v obrambi ali pa že v napadu. Pridigi - po domače rečeno.

Začnemo razlagati, dokazovati, očitati. Morda privlečemo na plano še telefon, nepospravljeno sobo in vse tisto, kar otrok prejšnji teden ni naredil. Besede postanejo trše. Glas glasnejši.

Čeprav bi otroka radi naučili odgovornosti, ga v tistem trenutku pogosto učimo nečesa povsem drugega.

Kako boli, ko te nekdo ne sliši.

Pa ne zato, ker bi bili slabi starši, ampak ker smo bili v tistem trenutku tudi sami prizadeti.

Prav tukaj se začne tisti del vzgoje, o katerem premalo govorimo. Naš notranji svet.

Najprej en velik, res velik objem vsem mamicam

Na pogovorih z mamicami se pogosto srečujemo tudi s solzami. Ne zato, ker ne bi imele rade svojih otrok. Ravno nasprotno, ker jih imajo tako zelo rade in ker čutijo, da se jim nekje v vsem tem hitenju izgublja odnos in ker vedo, da bi lahko govorile drugače in si želijo drugače.

Toda potem pride nov dan.

Zjutraj že razmišljajo, kaj vse je treba narediti. Komaj zaključijo eno stvar, že jih čaka druga. Nekdo nekaj potrebuje, nekdo še ni naredil svojega dela, nekaj zamuja.

Počasi se tudi same izgubijo v tem toku. Kot bi postale nekakšna tovarna navodil.

»Daj to.«

»Si že naredil?«

»Pohiti.«

»Kolikokrat ti moram še povedati?«

»Odloži že ta telefon.«

Zvečer se morda usedejo in se vprašajo: »Pa zakaj sem spet tako govorila? Saj nisem želela.«

Draga mamica, najprej en velik objem, ker vemo, da ni preprosto.

Če v sebi vemo, da je dobro, da se moramo umiriti, še ne pomeni, da bomo to tudi zmogli v trenutku, ko smo utrujeni, pod pritiskom in imamo v glavi še petnajst nedokončanih stvari tudi narediti.

Za to potrebujemo veliko več kot samo nasvet, naj trikrat globoko vdihnemo.

Potrebujemo samozavedanje. Poznavanje sebe. Notranjo moč, da se znamo ustaviti tudi takrat, ko nas nekaj močno zadene.

V svetu MISELNIH ŽABIC bi temu rekli:

"Spoznati svoje notranje kraljestvo in se naučiti, kako ga voditi, tudi kadar se v njem prebudi cela mlaka navihanih žabic."

In ja, prav tega želimo naučiti tudi svoje otroke, toda najprej moramo začeti pri sebi.

Pa poglejmo še otrokovo stran. Ima prav ali nima?

Oboje.

Drži, kar je otrok povedal in hkrati ni nujno res vse, kar je povedal.

Ne drži, da samo vaša družina dela, vsi drugi pa uživajo in seveda ne drži, da bi morali otroci vse počitnice preživeti brez kakršnih koli obveznosti.

Toda nekaj v njegovih besedah je lahko še kako resničnega.

Morda otrok sploh ne govori o delu.

Morda nam poskuša povedati, kako se počuti v odnosu z nami, da

zadnje čase od nas sliši predvsem, kaj mora narediti,

je veliko opozarjanja, popravljanja, hitenja,

se pogovori pogosto začnejo z obveznostmi in končajo z očitki,

ima občutek, kot da ga doma vidimo predvsem takrat, ko nekaj potrebujemo od njega.

Otrok, sploh kadar je tudi sam jezen, razočaran ali utrujen, tega še ne zna vedno povedati.

Ne zna reči:

»Mami, pogrešam, da bi se malo pogovarjala tudi o čem drugem.«

Ali:

»Včasih imam občutek, da vidiš samo tisto, česar nisem naredil.«

Reče:

»Mi moramo samo delati, drugi pa uživajo!«

Če se v tistem trenutku zapletemo v dokazovanje, kdo ima prav, lahko povsem spregledamo, kaj nam otrok v resnici sporoča.

Kaj pa, če bi se tokrat pogovorili drugače?

Predstavljajmo si, da nam otrok med počitnicami ponovno pove, da mora samo delati.

Najprej vdih in izdih. Predvsem pa poskusimo ne odgovoriti iz svoje prizadetosti.

Lahko mu rečemo nekako takole:

»Veš kaj, mogoče se ti res tako zdi in ko zdaj malo pomislim, mislim, da razumem, zakaj.

Zadnje čase sem ti res velikokrat govorila samo, kaj moraš narediti. To naredi, ono pospravi, tam pomagaj, pohiti ...

Verjamem, da imaš včasih občutek, kot da si v eni veliki tovarni, kjer ti nekdo samo daje navodila. Veš, kaj? Ta del moram sama popraviti, ker tudi sama nočem ves čas tako govoriti. Včasih se tako zapletem v vse, kar je treba narediti, da sploh ne opazim več, kako govorim s tabo. To je tudi nekaj, kar sem prinesla iz svojega otroštva in se učim drugače.

Zdaj pa poglejva še drugo stran.

Razumem, da so počitnice in da bi rad bil prost, da bi se rad družil s prijatelji, mogoče šel kam in počel stvari, ki te veselijo. Ja, nekatere družine gredo na počitnice, druge ostanejo doma. Toda ni res, da vsi drugi samo uživajo.

Naša družina ima tudi svoje obveznosti. Živali je treba nahraniti, za kmetijo je treba poskrbeti in pri določenih opravilih potrebujemo tudi tvojo pomoč. Ampak veš kaj? Poskusimo te počitnice narediti malo drugače.

Povej mi, kaj bi si ti želel početi. Kaj ti je pomembno? S kom bi se rad videl?

Potem pa skupaj pogledava, kaj moramo narediti in kako lahko vse skupaj uskladimo.«

Seveda bomo tak pogovor prilagodili otrokovi starosti.

Z mlajšim otrokom bomo govorili precej preprosteje. S starejšim, predvsem najstnikom, pa lahko odpremo tudi globlji pogovor o odgovornosti, željah, sodelovanju in družinskem življenju.

Pomembno pa je nekaj drugega.

Otroku nismo odvzeli odgovornosti. Nismo mu obljubili počitnic brez dela. Nismo se odpovedali družinskim obveznostim.

Spremenili smo način, kako smo se z njim povezali.

To je velika razlika.

Otroci se odgovornosti ne učijo samo skozi delo

Učijo se je tudi skozi odnos, ki ga ob delu doživljajo.

Skozi način, kako jih prosimo za pomoč.

Skozi to, ali lahko izrazijo svoje nezadovoljstvo, ne da bi se pogovor takoj spremenil v prepir.

Skozi občutek, da je njihovo mnenje pomembno, čeprav ne morejo vedno dobiti tistega, kar si želijo.

Če želimo, da otrok zna prepoznati svojo jezo, se ustaviti in izbrati drugačen odziv, mora imeti priložnost videti tudi nas, kako se tega učimo.

Ne popolnih staršev.

Staršev, ki znajo prevzeti odgovornost za svoje besede, ne da bi se odpovedali svoji vlogi starša.

To je nekaj povsem drugega kot popustljiva vzgoja.

Kje pa so v tej zgodbi MISELNE ŽABICE?

Če z otroki že uporabljate MISELNE ŽABICE, lahko takšen pogovor razvijete še nekoliko globlje.

Skupaj raziskujete, katere žabice so se prebudile v otrokovem kraljestvu, kaj so mu govorile in kako so vplivale na njegove občutke in besede.

Toda prav tako pomembno je, da znamo prepoznati svoje. Tisto žabico, ki nam prišepetava, da nas otrok ne spoštuje. Tisto, ki se boji, da bomo izgubili avtoriteto. Tisto, ki v nas prebudi stare občutke iz našega otroštva, ko smo morda tudi sami morali veliko delati in za naše želje ni bilo prav veliko prostora.

Ne iščemo krivca.

Raziskujemo, kaj se dogaja v nas in med nami.

Namen je, da se ob takšnih trenutkih ne izgubimo drug drugemu.

Za konec pa še nekaj

Dragi starši, posebej vsi vi, ki doma živite z veliko dela, obveznosti in odgovornosti.

Vaši otroci se ob vas lahko naučijo ogromno dragocenega. Delavnosti, vztrajnosti, sodelovanja, skrbi za živali, spoštovanja do narave in tega, da je za marsikatero stvar v življenju treba zavihati rokave.

To je lahko čudovita popotnica za življenje. Toda ob vsem tem ne pozabimo še na nekaj,da si otroci nekoč ne bodo zapomnili samo tega, koliko so morali delati, ampak tudi, kako so se ob nas počutili.

Kako smo znali sredi vsega dela najti prostor za njih, za njihove želje, za smeh in za naš odnos.

Pred prihajajočimi počitnicami vam želimo nekaj, kar je včasih veliko težje doseči kot opraviti ves seznam obveznosti.

Malo več notranjega miru.

Malo manj žabic, ki vodijo naše besede.

Malo več trenutkov, ko se bomo zares videli in slišali.

Še en velik objem vsem mamicam. Predvsem tistim, ki veste, da bi rade drugače, pa se v hitenju vsakdana vedno znova izgubite.

Korak za korakom se lahko učimo drugače. Tudi mi, odrasli. ❤️

K temu zapisu nas je spodbudil pogovor z našo pogumno mamic, ona ve, katera je. Sonček si!

Knjigo MISELNE ŽABICE pa lahko naročite TUKAJ.

Vaše UMIRJENO STARŠEVSTVO