Ko otrok prvič vstopi v vrtec, se uvaja tudi mama

V vseh letih dela v vrtcu pogosto opažam, da ob prvem vstopu otroka v vrtec stiske ne doživlja le otrok. Včasih jo še močneje občuti mama.

Mama je bila prvo leto otrokovega življenja njegovo najvarnejše zavetje. Pozna otrokov jok, način uspavanja, drobne kretnje in poglede, s katerimi ji sporoča, kaj potrebuje. Nato pride dan, ko mora del skrbi zanj zaupati nekomu drugemu. Čeprav z razumom ve, da je vrtec varen, lahko njeno srce še vedno bije, kot bi otroka pošiljala čez ocean, ne pa skozi vrata igralnice.

Takšna stiska ni znak, da je mama preveč občutljiva, pomeni, da ji je seveda mar.Toda prav tu se začne pomembno vprašanje, kdaj je bližina za otroka varno pristanišče in kdaj ga materin strah nehote zadržuje, da bi odplul nekaj metrov od obale?

Prvi uvajalni pogovor starša in vzgojiteljice

Zelo pomemben temelj uspešnega uvajanja je tudi prvi pogovor med starši in vzgojiteljico. Ta naj bo čim bolj iskren, odprt in zaupen. Starši naj vzgojiteljici povedo čim več o otrokovih navadah, načinu uspavanja in hranjenja, njegovih strahovih, posebnostih, besedah, ki jih že uporablja, ter o tem, kaj ga običajno potolaži in ob čem se počuti varnega.

To niso nepomembne podrobnosti. So drobni koščki otrokovega sveta, iz katerih lahko vzgojiteljica sestavi zemljevid do njega. Več ko o otroku ve, hitreje lahko razume njegove odzive, prepozna njegove potrebe in poišče način, kako se mu približati. Tako lažje pridobi njegovo zaupanje in mu pomaga, da se ob njej začne počutiti varno.

Pomembno je tudi, da starši iskreno spregovorijo o svojih izzivih, strahovih in pomislekih glede uvajanja. Morda jih skrbi, kako bo otrok zaspal, ali bo sprejel hrano, kako se bo odzval ob ločitvi ali kako bodo sami zmogli oditi, ko bo jokal. Tudi stiska starša je del uvajalnega procesa in ne nekaj, kar bi bilo treba skrivati.

Vzgojiteljica starša ne potrebuje zato, da bi ga ocenjevala, temveč zato, da bi skupaj z njim bolje razumela otroka. Iskren pogovor namreč ne gradi le odnosa med odraslima, ampak ustvarja most varnosti, po katerem otrok lažje stopi iz domačega okolja v vrtec. Ko starš začuti, da je slišan, in vzgojiteljica dobi pomembne informacije, lahko oba otroku pošljeta enotno sporočilo: »Tukaj si viden, sprejet in varen.«

Zdrava navezanost otroka ne zadržuje, ampak mu daje varno osnovo

Močna in varna navezanost ne pomeni, da otrok ob ločitvi nikoli ne joka. Jok je pri majhnem otroku povsem naraven odziv na spremembo in ločitev od osebe, ki mu pomeni varnost. Otrok z jokom ne sporoča nujno: »Vrtec je zame slab.« Pogosto sporoča le: »To je novo. Pogrešam te. Potrebujem čas in pomoč, da bom zaupal tudi temu prostoru.«

Zdrava navezanost otroku dovoljuje, da se od mame oddalji, raziskuje svet in vzpostavlja odnos še z drugimi varnimi odraslimi. Mama ostaja njegov temelj, vendar ne potrebuje biti ves čas njegova edina opora. Ljubezen namreč ni vrv, s katero otroka držimo ob sebi. Je nevidna nit, zaradi katere ve, da se lahko oddalji in se bo imel kam vrniti.

Meja se začne zabrisovati takrat, ko mama zaradi lastne stiske težko dopusti, da bi vzgojiteljica otroka potolažila, ga vzela v naročje ali z njim začela graditi svoj odnos. Če se vedno znova vrača, podaljšuje slovo ali otroku z glasom, pogledom in telesom sporoča, da sama ne zaupa prostoru, otrok prejme dve različni sporočili. Z besedami sliši: »Tukaj ti bo lepo,« iz maminega telesa pa začuti: »Nisem prepričana, ali te lahko pustim.«

Majhni otroci še ne razumejo vseh naših razlag. Zelo dobro pa berejo naš notranji svet.

Koliko časa naj traja uvajanje?

Za vse otroke ne obstaja enak recept. Znanost ne določa, da morajo biti vsi otroci uvedeni v treh, petih ali sedmih dneh. Uvajanje mora biti postopno in prilagojeno otrokovi starosti, temperamentu, preteklim izkušnjam, načinu navezanosti ter njegovim odzivom. Tudi slovenski strokovni programi poudarjajo, naj uvajanje poteka individualno, v dialogu s starši ter ob upoštevanju otrokovega ritma, potreb in čustvene varnosti.

Prve dni je dobro, da je mama oziroma druga otrokova bližnja oseba nekaj časa prisotna v skupini. Otrok ob njej spoznava prostor, igrače, otroke in vzgojiteljico. Toda vloga starša naj se postopoma umika, vloga vzgojiteljice pa krepi. Mama je najprej otrokova varna baza, nato pa mu s svojim zaupanjem pomaga, da začne varnost iskati tudi v odnosu z vzgojiteljico.

Raziskava, v kateri so spremljali 113 malčkov med prehodom iz domačega varstva v vrtec, je pokazala, da so bili otroci ob prisotnosti staršev sprva mirnejši. Prva dva tedna po ločitvi sta bila za mnoge zahtevnejša, v tretjem tednu pa se je pogosto pokazal pomemben preobrat. Po približno štirih tednih se je večina otrok že dobro prilagodila, po treh mesecih pa so raziskovalci pri večini zaznali dobro počutje in nižjo raven stresnega odziva. To ne pomeni, da vsak otrok potrebuje en mesec uvajanja ob prisotnosti starša. Pomeni pa, da je prilagajanje proces, ki se nadaljuje tudi potem, ko otrok v vrtcu že ostaja sam.

"(Raziskava v reviji Frontiers in Psychology")

Če je mogoče, naj otrok prve dni ostaja krajši čas, nato pa se njegovo bivanje postopoma podaljšuje. Po vrtcu naj ima dovolj miru, bližine in manj dodatnih dejavnosti. Nekateri otroci se v vrtcu zelo dobro držijo, doma pa postanejo jokavi, utrujeni ali še bolj navezani na starše. To ni nujno dokaz, da se v vrtcu dogaja nekaj slabega. Pogosto pomeni, da je otrok čez dan porabil veliko energije za prilagajanje in se ob staršu, pri katerem se počuti najvarneje, končno sprosti.

Zakaj dolgo poslavljanje pred vrati ne pomaga?

Kratko slovo ne pomeni hladnega slovesa. Pomeni jasno, ljubeče in predvidljivo slovo.

Ko mama dolgo stoji med vrati, otroka večkrat objame, odide, se vrne, ga ponovno vpraša, ali bo zmogel, ali pa se ob njegovem joku premisli, otrok ostaja v negotovosti. Ne ve, ali mama zares odhaja ali jo lahko z jokom prikliče nazaj. Tako se trenutek ločitve vedno znova začne od začetka.

Dolgo zadrževanje iz mojih izkušenj namreč podaljšuje prehod in pogosto tudi otrokovo tesnobo. Pomembno je, da starš pove, da odhaja, in ne izgine skrivaj. Otrok se zaupanja uči tudi tako, da doživi, mama je odšla, vendar se je vrnila, kot je obljubila.

Mama lahko mirno reče:

»Vidim, da ti je težko. Zdaj te bo vzela vzgojiteljica Maja. Po kosilu pridem pote. Rada te imam. Objem, poljub in zdaj grem.«

Nato otroka preda vzgojiteljici in odide. Tudi če otrok joka. Mama mu s tem ne sporoča, da njegova čustva niso pomembna. Sporoča mu: »Vidim tvojo stisko in verjamem, da jo boš ob podpori zmogel.«

Ali govori otrokova stiska ali mamina stara bolečina?

Vstop v vrtec lahko v materi prebudi tudi njene stare rane; strah pred zapuščenostjo, nezaupanje do avtoritet, občutek krivde, prepričanje, da mora vse narediti sama, ali spomin na čas, ko nje same nihče ni znal potolažiti.

Takrat se lahko zgodi, da mama ne reagira več le na otrokovo trenutno stisko, ampak tudi na svojo staro bolečino, zato je pomembno, da se za trenutek ustavi in se vpraša:

»Ali imam konkreten razlog za skrb ali se je v meni prebudil strah? Ali poslušam otroka ali poskušam utišati svojo krivdo? Kaj mi sporoča sedanjost in kaj prihaja iz moje preteklosti? Ali lahko svoje dvome odkrito podelim z vzgojiteljico?«

Ozaveščanje vzorcev ne pomeni, da mora mama ignorirati svojo intuicijo. Prav nasprotno. Ko loči intuicijo od strahu, jo lahko veliko jasneje sliši. Zdravi razum preverja dejstva, opazuje otrokovo počutje in se pogovarja z vzgojiteljico. Stara bolečina pa pogosto ustvarja najhujše scenarije, še preden se je karkoli zgodilo.

Seveda otrokove dolgotrajne in zelo intenzivne stiske ne smemo zmanjševati. Če se otrok tudi po daljšem obdobju nikakor ne more umiriti, večino dneva zavrača stik, hrano, pijačo ali spanje, če se njegovo počutje slabša ali se pojavijo izrazite spremembe vedenja, je potreben iskren pogovor z vzgojiteljico in po potrebi tudi s pediatrom. Zaupanje namreč ne pomeni slepega sprejemanja, temveč odprto sodelovanje in skupno iskanje najboljšega odgovora za otroka.

Zaupanje vzgojiteljici je most, po katerem otrok vstopi v vrtec

Otrok lažje sprejme vzgojiteljico, kadar začuti, da ji zaupa tudi njegova mama. Zato je pomemben spoznavni sestanek z starši, ki vzgojitelju pomaga , ko mama pove čimveč o otroku, je iskrena in talo jo začuti tudi vzgojiteljica. Zaupanje se vzpostavi dosti lažje med njima , če sta obe pripravljeni in tudi mama začuti , da lahko zaupa .Med njimi se začne graditi nežen trikotnik varnosti, mama zaupa vzgojiteljici, vzgojiteljica spoznava otroka, otrok pa počasi odkrije, da je lahko varen tudi takrat, ko mame ni ob njem.

Zaupanje seveda ne nastane čez noč. Gradi se z odprto komunikacijo, iskrenimi vprašanji, spoštovanjem dogovorov in izmenjavo pomembnih informacij o otroku. Mama najbolje pozna otrokovo zgodbo, vzgojiteljica pa ga spoznava v okolju skupine. Nobena ne more nadomestiti druge. Ko sodelujeta, postaneta zaveznici.

Prvi vstop v vrtec zato ni le ločitev. Je širjenje otrokovega varnega sveta. Mama ga ne izgublja, ampak mu pomaga, da poleg doma zgradi še en prostor, v katerem se bo lahko igral, učil, povezoval in rasel.

Včasih je največji izraz ljubezni prav to, da otroka nežno objamemo, mu povemo, da verjamemo vanj, in nato z zaupanjem stopimo skozi vrata. Tudi če nam na drugi strani za trenutek priteče kakšna solza. Pomembno je le, da otrok ne dobi naloge, da mora skrbeti za naš strah.

Ko ob uvajanju spregovorijo tudi mamine miselne žabice

Uvajanje otroka v vrtec ni le prilagajanje na nov prostor in nove ljudi. Pogosto je tudi ogledalo notranjega sveta starša. Takrat se lahko oglasijo miselne žabice: »Kaj pa, če bo ves dan jokal? Kaj pa, če ga vzgojiteljica ne bo razumela? Kaj pa, če bo mislil, da sem ga zapustila? Morda še ni pripravljen.«

Te misli niso dokaz, da se bo zgodilo nekaj slabega. Pogosto so le glas strahu, krivde, preteklih izkušenj ali vzorcev, ki jih starš nosi v sebi. Inner Leader Method nas uči, da teh glasov ni treba utišati, vendar jim tudi ni treba slepo slediti. Najprej jih opazimo, prepoznamo, kaj se dogaja v našem telesu, umirimo svoj notranji odziv in šele nato presodimo, kaj otrok v resnici potrebuje.

Prav zato je iskren uvajalni pogovor med staršem in vzgojiteljico tako pomemben. Starš lahko pove, kaj otroka pomirja, kako izraža utrujenost, česa se boji, kakšne so njegove navade ter kako se odziva v novih okoliščinah. Hkrati pa lahko spregovori tudi o svoji stiski: »Težko mi je oditi, ko joka.« »Skrbi me, kako bo zaspal brez mene.« »Bojim se, da ga ne boste razumeli.«

Ko starš svoje strahove ubesedi, ti ne vodijo več njegovega vedenja iz ozadja. S tem stopi v vlogo svojega notranjega vodje. Ne odloča se več le iz bolečine ali tesnobe, ampak začne razlikovati med svojim notranjim strahom in otrokovimi resničnimi potrebami. Vzgojiteljica pa lahko njegove pomisleke razume, ga podpre ter pridobi dragocene informacije, s katerimi bo hitreje spoznala otroka in mu pomagala vzpostaviti občutek varnosti.

Miselne žabice nas tako učijo pomembnega koraka: opazim svojo misel, začutim svoj odziv, se ustavim in izberem zavesten korak. Čeprav se v mami oglaša misel: »Ne smem ga pustiti jokati,« lahko njen notranji vodja odgovori: »Vidim njegovo stisko. Zaupam vzgojiteljici, da ga bo sprejela in potolažila. Povedala sem mu, da se bom vrnila, in svojo obljubo bom držala.«

Otrok se še ne zna sam pomiriti tako kot odrasel. Zato si varnost sprva izposoja pri nas. Če je mama navzven mirna, jasna in ljubeča, mu s svojim vedenjem sporoča: »Tukaj si varen. Zmoreš sprejeti tudi drugo odraslo osebo. Jaz odhajam, vendar se vračam.«

Cilj Inner Leader Method ni, da mama ob slovesu ne bi čutila žalosti ali strahu. Cilj je, da čustva prizna, vendar jim ne prepusti krmila. Takrat otroka ne vodi njena stara bolečina, temveč njena zrela, zavestna ljubezen. In prav takšna ljubezen zna otroka objeti, nato pa mu počasi odpreti vrata v svet.

RENATA VEIT, mama, vzgojiteljica in strokovna sodelavka za razvoj in implementacijo

Metode notranjega vodje na področju predšolske vzgoje in zgodnjega otroštva