24 dni umirjanja čustev – vsakodnevne aktivnosti za razvoj samoregulacije otrok v decembru

1 Uvod

Vsakodnevno šolsko življenje ponuja številne priložnosti za razvoj samoregulacije, če učencem namenoma ustvarimo prostor za razvijanje zavedanja lastnega notranjega sveta. Pri učencih s posebnimi potrebami je še posebej pomembno, da razvoj teh kompetenc poteka postopno, preko kratkih, ponavljajočih se izkušenj, ki postanejo del njihove vsakodnevne rutine. Takšne izkušnje pomembno prispevajo k razvoju izvršilnih funkcij, med katere sodijo usmerjanje pozornosti, zaviranje impulzov, kognitivna prožnost in samoregulacija (Diamond, 2013).

V razredu smo skozi šolsko leto razvijali samoregulacijo s pomočjo simbolnega jezika Miselnih žabic v okviru modela Inner Leader Method. Učenci so preko tega postopoma razvijali sposobnost prepoznavanja misli, čustev in telesnih občutkov ter razumevanja njihovega vpliva na vedenje. Pokazalo se je, da zgolj zgodba in pogovor za učence s posebnimi potrebami nista dovolj. Otroci potrebujejo tudi konkretne telesne in čuječnostne izkušnje, preko katerih novo znanje postopoma postane del njihovega vsakodnevnega delovanja. Takšno postopno ponotranjanje novih izkušenj in strategij je skladno z razumevanjem učenja kot socialnega in razvojnega procesa (Vigotski, 2010).

Zato smo v decembru pripravili 24 dni umirjanja čustev – koledar kratkih vsakodnevnih aktivnosti, ki je dopolnjeval delo s simbolnim jezikom Miselnih žabic. Vsak dan smo nekaj minut namenili eni dejavnosti, s katero so učenci razvijali zavedanje telesa, dihanja, pozornosti, misli in čustev. Namen dejavnosti ni bil zgolj sproščanje, temveč postopno razvijanje notranjih kompetenc samoregulacije in prenos naučenega v vsakodnevne situacije.

Prispevek predstavlja primer izvedbe ter opisuje opažene učinke takšnega načina dela v razredu.

2 Zakaj vsakodnevne kratke dejavnosti?

Otroci razvijajo samoregulacijo predvsem skozi ponavljajoče se izkušnje. Kratke vsakodnevne dejavnosti omogočajo, da se različni načini umirjanja in usmerjanja pozornosti postopoma avtomatizirajo ter postanejo del otrokovega vsakodnevnega odzivanja. Posebej pomembno je, da otrok teh dejavnosti ne uporablja šele takrat, ko je čustveno preplavljen, temveč jih spoznava in utrjuje v trenutkih, ko se počuti varno in sproščeno.

Vsakodnevne aktivnosti so bile načrtovane tako, da so dopolnjevale delo s simbolnim jezikom Miselnih žabic. Ko so učenci pri zgodbah prepoznavali različne »miselne žabice«, so pri dnevnih dejavnostih razvijali konkretne načine, kako se ustaviti, umiriti telo, opazovati svoje misli in izbrati primernejši odziv. Na ta način simbolni jezik ni ostal le sredstvo pogovora, temveč je postal povezan z neposredno izkušnjo.

Pri načrtovanju dejavnosti smo izhajali iz vaj čuječnosti za otroke, ki vključujejo prizemljitev, zavedanje telesa, dihalne vaje, opazovanje misli ter razvijanje hvaležnosti in prijaznosti do sebe in drugih. Vaje so bile prilagojene razvojni stopnji učencev in vključene kot kratke dnevne rutine.

3 Primer izvedbe v razredu - 24 dni umirjanja

Decembrski koledar je bil zasnovan kot niz štiriindvajsetih kratkih vsakodnevnih dejavnosti, ki so jih učenci izvajali na začetku ali ob zaključku šolskega dne. Posamezna dejavnost je trajala od tri do pet minut, vendar je predstavljala pomemben del vsakodnevne rutine. Dejavnosti niso bile namenjene le sproščanju, temveč sistematičnemu razvijanju različnih vidikov samoregulacije ter povezovanju telesnih, čustvenih in miselnih izkušenj s simbolnim jezikom Miselnih žabic.

Dejavnosti so bile učencem predstavljene v obliki adventnega koledarja. Na panoju v učilnici je bilo pripravljenih štiriindvajset oštevilčenih vrečk, v katerih so bila skrita navodila za posamezno dejavnost. Vsak šolski dan so učenci skupaj odprli eno vrečko, prebrali navodilo in dejavnost izvedli. Takšen način je v razred prinašal element pričakovanja, radovednosti in veselja, hkrati pa je spodbujal rednost izvajanja.

Po izvedeni dejavnosti smo listek shranili v košarico na razredni polički. Tako so bile vse že osvojene dejavnosti učencem ves čas dostopne. Ko so učenci začeli posamezne strategije prepoznavati kot koristne, so nekateri tudi samoiniciativno posegli po košarici, izbrali dejavnost, ki so jo želeli ponovno izvesti, in jo uporabili v trenutkih, ko so začutili potrebo po umiritvi ali sprostitvi. Na ta način so dejavnosti postopoma prehajale iz vodene razredne rutine v samostojno uporabo, kar predstavlja pomemben korak v razvoju samoregulacije.

Čeprav je imel koledar 24 različnih aktivnosti, jih lahko glede na njihov razvojni namen razvrstimo v pet vsebinskih sklopov.

3.1.Občutek varnosti

Prvi sklop dejavnosti je bil namenjen razvijanju občutka varnosti, notranje stabilnosti in usmerjanju pozornosti v sedanji trenutek. Učenci so skozi vaje, kot so Prizemljitev, Gora in Želvina hoja, razvijali sposobnost umirjanja telesa ter zavedanja stika s tlemi, dihanja in lastnega telesa.

Te dejavnosti so predstavljale pomembno podporo simbolnemu jeziku Miselnih žabic. Ko je učenec prepoznal, da je bila kakšna “miselna žabica” zelo glasna, je že poznal tudi prve načine, kako se lahko ustavi, umiri in usmeri pozornost nase, preden se odzove.

3.2 Zavedanje telesa in sproščanje napetosti

Drugi sklop je bil namenjen razvijanju telesnega zavedanja. Vaje, kot so Ogenj v dlaneh, Dežne kaplje ter različice vaje Limonada, so učence usmerjale v prepoznavanje telesne napetosti in njeno postopno sproščanje

S tem so učenci postopoma razvijali razumevanje, da se čustva ne izražajo le v mislih, temveč tudi v telesu. Prepoznavanje telesnih signalov je postalo pomemben prvi korak pri zaznavanju notranjega doživljanja, še preden je prišlo do vedenjskega odziva.

3.3 Dihanje kot orodje samoregulacije

Pomemben del koledarja so predstavljale dihalne vaje. Dejavnosti, kot so Vroča čokolada, Milni mehurčki, Vonjanje rože, Napihovanje balona, Dihanje z medvedkom in Morska zvezda, so učencem omogočale razvijanje počasnega in umirjenega dihanja skozi igro, domišljijo in gibanje.

Dihalne dejavnosti so učenci hitro sprejeli kot vsakodnevno rutino. Postopoma so jih začeli spontano uporabljati tudi v situacijah, ko so občutili vznemirjenost, jezo ali nemir. Dihanje je tako postajalo most med prepoznavanjem notranjih stanj in zavestnim uravnavanjem odzivov.

3.4 Opazovanje misli in čustev

Naslednji sklop dejavnosti je učence spodbujal k razvijanju metakognitivnega zavedanja. Vaje, kot so Oblak misli, Lovljenje metulja in Vreme, so učencem pomagale razumeti, da misli in čustva prihajajo in odhajajo ter da jim ni treba slediti vsakemu notranjemu impulzu.

Prav ta sklop se je najbolj neposredno povezoval s simbolnim jezikom Miselnih žabic. Učenci so vse pogosteje sami prepoznavali »miselne žabice«, jih poimenovali in razmišljali, ali jim bodo sledili ali bodo oni voditelji in jih bodo “utišali”. Sčasoma so začeli uporabljati ta način razmišljanja tudi spontano v vsakodnevnih situacijah.

3.5 Krepitev pozitivnih notranjih stanj

Zadnji sklop dejavnosti je bil namenjen razvijanju prijaznosti do sebe, hvaležnosti in pozitivnega doživljanja. Dejavnosti, kot so Meditacija ljubeče prijaznosti, Hvalnica naravi in

Hvala, so učence spodbujale k usmerjanju pozornosti na prijetne izkušnje ter razvijanju občutka povezanosti s seboj, drugimi in okoljem.

Te dejavnosti niso pomenile zgolj zaključka decembrskega koledarja, temveč so pomembno prispevale k oblikovanju pozitivne razredne klime. Učenci so postajali bolj pozorni na prijazna dejanja, pogosteje so izražali hvaležnost in tudi v medsebojnih odnosih uporabljali več spodbudnih besed.

4 Učinki vsakodnevnih aktivnosti na razredno klimo in razvoj samoregulacije

Čeprav so posamezne dejavnosti trajale le nekaj minut dnevno, so postopoma postale pomemben del razredne rutine. Učenci so jih sprejeli kot prijeten zaključek odmora za malico ali dneva in jih začeli povezovati z občutkom varnosti, umirjenosti ter medsebojne povezanosti.

Ena najpomembnejših sprememb je bila, da so učenci začeli vse pogosteje govoriti o svojem notranjem doživljanju. Simbolni jezik Miselnih žabic, ki smo ga uporabljali skozi šolsko leto, je z vsakodnevnimi dejavnostmi dobil novo razsežnost. Otroci niso več le prepoznavali posameznih »miselnih žabic« v zgodbah ali pogovorih, temveč so jih začeli opažati tudi pri sebi. Pogosteje so spontano povedali, katera »žabica« jih je obiskala, in razmišljali, kako bi jo lahko umirili ali »odgnali«.

Vsakodnevne dejavnosti so učencem ponudile konkretna orodja, s katerimi so lahko to tudi storili. Nekateri so se spontano odločili za počasno dihanje, drugi so uporabili prizemljitev ali se spomnili vaje z milnimi mehurčki oziroma oblakom misli. Vedno pogosteje so strategije uporabljali brez spodbude odraslega, kar kaže na postopno ponotranjanje naučenih načinov samoregulacije.

Pomemben učinek je bil opazen tudi v razredni klimi. Učenci so postajali bolj pripravljeni poslušati drug drugega, lažje so sprejemali različna čustvena stanja svojih sošolcev in pogosteje drug drugega spodbujali k uporabi strategij, ki smo jih spoznavali. V razredu se je oblikovalo okolje, v katerem pogovor o čustvih ni predstavljal nečesa nenavadnega, temveč je postal del vsakodnevnega življenja.

Čeprav predstavljeni primer ne omogoča posploševanja rezultatov, kaže, da lahko kratke, načrtovane in redne dejavnosti pomembno podprejo razvoj samoregulacije ter prispevajo k oblikovanju varnega in podpornega učnega okolja.

Za konec

Razvoj samoregulacije je dolgotrajen proces, ki zahteva varno učno okolje, ponavljajoče se izkušnje in dovolj priložnosti, da otrok postopoma razvije razumevanje svojega notranjega sveta. Kratke vsakodnevne aktivnosti za umirjanje čustev predstavljajo preprost, a učinkovit način, kako lahko učitelji razvoj teh kompetenc vključijo v vsakodnevno šolsko prakso; predvsem kot podporo uporabe simbolnega jezika Miselnih žabic..

Izkušnja izvajanja programa 24 dni umirjanja čustev je pokazala, da lahko že nekaj minut dnevno pomembno prispeva k oblikovanju razredne klime, v kateri se učenci učijo prepoznavati svoje misli, čustva in telesne odzive ter postopoma razvijajo strategije za njihovo uravnavanje. Dejavnosti so dopolnjevale delo s simbolnim jezikom Miselnih žabic v okviru modela Inner Leader Method, saj so učencem omogočale, da so simbolno razumevanje povezovali z neposredno telesno in čustveno izkušnjo.

Posebej spodbudno je bilo opažanje, da so učenci po opravljenih dejavnostih začeli samostojno posegati po košarici z že izvedenimi vajami in jih uporabljati tudi brez pobude učitelja. To kaže, da so posamezne strategije postopoma postajale del njihovega lastnega nabora za umirjanje, usmerjanje pozornosti in uravnavanje čustev. Prav takšni trenutki predstavljajo pomemben korak od zunanjega vodenja k razvoju notranjega vodenja.

Predstavljeni primer potrjuje, da razvoj samoregulacije ni odvisen od obsežnih programov ali časovno zahtevnih dejavnosti. Pomembnejša sta doslednost in vsakodnevna priložnost, da otrok v varnem odnosu preizkuša različne strategije, jih povezuje z lastnimi izkušnjami ter jih postopoma začne uporabljati samostojno. Takšne kratke rutine lahko pomembno prispevajo k razvoju čustvene pismenosti, samoregulacije in notranjega vodenja ter hkrati soustvarjajo razredno okolje, v katerem se učenci počutijo varne, sprejete in opolnomočene.

Saša Jalen, univ. dipl. pedagoginja in Montessori pedagoginja z dodatnimi specialnimi znanji

Ustanova: Osnovna šola Antona Janše Radovljica

Več o seminarji TUKAJ.