Ko otrok ne najde besed za svojo stisko: Od pretirane pridnosti do pobega v digitalni svet

Različni obrazi otrokove stiske: Ko se neizražena čustva spremenijo v ugajanje, upor ali zaslone

Otrok, ki čuti, da svojih čustev ne sme ali ne zna izraziti, svojo stisko pokaže na zelo različne načine. Ker pogosto nima ustreznih besed ali varnega prostora, da bi ubesedil, kaj se odvija v njegovem notranjem svetu, se njegova stisko preoblikuje v zunanje vedenje.

1. Pretirano ugajanje in pridnost

Nekateri otroci postanejo v šoli in doma pretirano pridni, tihi in prilagodljivi. Z vsemi močmi se trudijo ugajati učiteljem, staršem in vrstnikom, saj so ponotranjili vzorec, da bodo sprejeti in ljubljeni le takrat, ko bodo popolnoma zadovoljili pričakovanja drugih. Navzven delujejo mirni, samostojni in brez težav, v sebi pa se počasi, a nevarno oddaljujejo od svojih resničnih občutkov, lastnih potreb in želja.

2. Upor in neposlušnost

Drugi otroci svojo notranjo stisko izrazijo z glasnim uporom. Ne zato, ker bi bili slabi, razvajeni ali nevzgojeni, temveč ker v sebi čutijo, da gubijo stik s seboj. Upor postane njihov krik po samostojnosti in način, da zaščitijo vsaj delček sebe ter sporočijo: »Tudi jaz sem tukaj. Tudi moje doživljanje je pomembno!«

3. Umik in čustvena otopelost

Tretji pa se začnejo tiho zapirati vase. Ker nimajo besed za svojo stisko ali ne verjamejo, da bo njihovo doživljanje sprejeto brez sodb, jo zadržijo v sebi. Sčasoma lahko postanejo čustveno otopeli, prazni ali navidezno popolnoma nezainteresirani za okolico.

Pretirano ugajanje, uporništvo in umik so navzven videti kot povsem različni odzivi, vendar imajo vsi enak izvor: otrok ne najde varnega prostora, v katerem bi smel biti popolnoma iskren glede tega, kar čuti.

Zato ni dovolj, da opazujemo samo otrokovo površinsko vedenje. Pretirano priden otrok lahko potrebuje prav toliko razumevanja in podpore kot otrok, ki se glasno upira. Eden svoju stisko skrije za popolnim nasmehom, drugi jo vpije na ves glas, tretji pa trdno zaklene vrata svojega notranjega sveta. Vsak na svoj način sporoča isto: potrebuje pomoč pri ponovnem iskanju stika s seboj.

Digitalni svet kot čustveni obliž

Pri otroku, ki se počuti nerazumljenega in svojih čustev ne zna ubesediti, se stiska izjemno pogosto pokaže tudi kot pretirano zatekanje k računalniku, telefonu ali videoigram.

Zaslon otroku ponudi svet, ki je pogosto veliko bolj predvidljiv od medosebnih odnosov:

• pravila igre so povsem jasna,
• odzivi so takojšnji,
• uspeh je merljiv,
• napake pa lahko v sekundi popravi z novim poskusom.

V digitalnem svetu mu ni treba razlagati, zakaj je žalosten, osamljen, prestrašen ali razočaran. Za določen čas mu tam sploh ni treba čutiti vsega tistega, kar je v resničnem svetu zanj pretežko.

Zato računalnik ali telefon ni nujno primarni vzrok otrokove stiske. Včasih je le varno zavetje, kamor se otrok zateče, ker drugje ne najde občutka sprejetosti, pripadnosti ali nadzora nad svojim življenjem. V igri je lahko uspešen, močan in opazen, medtem ko se v šoli ali med vrstniki počuti nesposobnega, osamljenega ali izgubljenega. Digitalni svet mu tako ne ponuja le zabave, temveč predvsem hitro olajšanje neprijetnih čustev.

Znaki, da je zaslon postal čustveni pobeg

Na postopno, nezdravo navezanost na zaslone opozarjajo naslednji znaki:

• izguba zanimanja za druge dejavnosti in hobije,
• postopno umikanje iz družinskih in prijateljskih odnosov,
• močna razdražljivost ali izbruhi jeze ob prekinitvi igranja,
• zanemarjanje spanja, gibanja ali šolskih obveznosti,
• vse pogostejša potreba po zaslonu takoj po neprijetnem dogodku.

Posebej pomembno je opaziti, ali otrok po napravi poseže predvsem takrat, ko je doživel neuspeh, zavrnitev, osamljenost ali močno notranjo napetost.

To seveda ne pomeni, da je vsak otrok, ki rad igra igrice, zasvojen ali čustveno poškodovan. Ključno vprašanje pri tem ni le, koliko ur preživi pred zaslonom, temveč kaj tam išče in pred čim se morda umika. Če mu digitalni svet postane edini prostor, kjer se oseba osmisli ter počuti sposobnega, varnega in razumljenega, potem težava ni več v sami napravi. Zaslon je postal njegov čustveni obliž.

Otrok, ki nima razvite čustvene pismenosti in jezika za svojo stisko, nam ne bo rekel: »Počutim se praznega in imamo občutek, da me nihče ne razume.« Lahko pa tiho zapre vrata sobe, si nadene slušalke in izgine v svet, v katerem mu za nekaj časa ni treba biti sam s seboj.

Pri pretirani uporabi računalnika ali telefona nikoli ne zadošča le prepovedovanje uporabe ali nadzor nad časom. Najpomembneje je pogledati pod površje: katero neuslišano potrebo ali potlačeno bolečino otrok s tem poskuša utišati?

Renata Veit, mama, vzgojiteljica in strokovna sodelavka za razvoj Inner Leader Method (Miselne žabice)