Od preobremenjene in izčrpane vzgojiteljice do bolj umirjene, nasmejane in lahkotne

Poklic vzgojiteljice je odgovoren, raznolik in čustveno zahteven. Od strokovne delavke zahteva načrtovanje, prilagajanje, sodelovanje, odzivanje na nepredvidene situacije in stalno refleksijo lastnega dela. Ob vsem tem pa mora ohranjati tudi dovolj notranje stabilnosti, da lahko otrokom zagotavlja varno, spodbudno in vključujoče okolje.

Moja izkušnja kaže, da profesionalni razvoj ni povezan samo s pridobivanjem novih znanj in metod za delo z otroki. Včasih se najpomembnejša sprememba začne pri odraslem.

Ko visoka strokovna merila postanejo notranji pritisk

Dolga leta sem bila prepričana, da je dobra vzgojiteljica tista, ki ima vedno pripravljene kakovostne dejavnosti, brezhibno dokumentacijo, dobro organiziran oddelek in zadovoljne starše. Visoka pričakovanja sem si postavljala predvsem sama. Želela sem dokazati, da svoje delo opravljam strokovno, odgovorno in dovolj dobro. Veliko časa in energije sem zato namenjala načrtovanju, pripravi in preverjanju, ali sem naredila vse, kar bi morala.

Na prvi pogled je šlo za strokovnost in zavzetost. Sčasoma pa sem začela opažati, da me takšen način dela oddaljuje od bistva mojega poklica. Vedno več časa sem namenjala razmišljanju o tem, ali sem naredila dovolj, in vedno manj sem bila zares prisotna v odnosu z otroki. Težko sem sprejemala spremembe, čeprav so te v vrtcu del vsakdana. Uvajanje novih otrok, združevanje skupin, sprememba načrtovane dejavnosti ali dobronameren predlog sodelavke so v meni hitro sprožili občutek, da nekaj ni bilo dobro pripravljeno ali da pri svojem delu nisem dovolj uspešna.

Postajala sem vedno bolj kritična do sebe. Posledice pa niso ostale samo v mojem notranjem doživljanju. Opazila sem, da sem manj potrpežljiva, težje sprejemam drugačna mnenja in hitreje občutim napetost v odnosih z otroki, starši, sodelavci in domačimi.

Danes razumem, da težava ni bila samo v zahtevnosti poklica. Pomemben del obremenitve so ustvarjala moja lastna prepričanja:

»Vse moram narediti brez napake.«

»Vedno moram biti pripravljena.«

»Dobra vzgojiteljica mora imeti vse pod nadzorom.«

»Če nekdo predlaga drugačen način, moje delo verjetno ni dovolj dobro.«

»Svojo strokovnost moram nenehno dokazovati.«

Takšne misli so začele usmerjati moje odzive močneje kot dejanske okoliščine.

Iskanje spremembe

Prišla sem do točke, ko nisem več iskala nove dejavnosti ali dodatnega pristopa za delo z otroki. Potrebovala sem način, kako ponovno vzpostaviti ravnovesje pri sebi. Želela sem svoje delo opravljati bolj mirno in zavestno. Želela sem biti prisotnejša v odnosih in se ponovno približati vrednotam, zaradi katerih sem se odločila za poklic vzgojiteljice.

Pomembna prelomnica je bilo srečanje z Metodo notranjega vodje oziroma Inner Leader Method™, katere temeljni simbolni jezik predstavljajo Miselne žabice.

Sprva sem Miselne žabice razumela predvsem kot način dela z otroki. Kmalu pa sem ugotovila, da je največjo spremembo pristop najprej omogočil meni. Začela sem opazovati svoje misli in raziskovati, kako močno vplivajo na moje doživljanje vsakodnevnih situacij. Namesto da bi vsako misel takoj sprejela kot dejstvo, sem se začela spraševati:

Kaj si trenutno govorim?

Ali me ta misel podpira ali dodatno obremenjuje?

Ali opisuje resnično situacijo ali moje pričakovanje, strah oziroma potrebo po popolnosti?

Kakšen odziv bi bil v tem trenutku bolj skladen z mojimi vrednotami in strokovno presojo?

Kratek premor kot začetek drugačnega odziva

V vsakodnevno delo sem začela uvajati kratke trenutke refleksije. Preden sem se odzvala na spremembo, pripombo, nepredvideno situacijo ali vedenje otroka, sem se poskusila ustaviti. Včasih je bil ta premor dolg samo nekaj sekund.

Zadihala sem in se vprašala: »Katera misel trenutno vodi moje ravnanje?«

Ta preprost premik mi je omogočil, da sem začela razlikovati med samodejnim notranjim odzivom in dejansko strokovno odločitvijo. Postopoma sem opuščala potrebo, da se na vsako spremembo odzovem z napetostjo, obrambo ali občutkom neuspeha. Začela sem razvijati večjo notranjo umirjenost in prilagodljivost. Izzivi niso izginili. Spremenil pa se je moj odnos do njih.

Ko načrt postane strokovna usmeritev in ne merilo osebne uspešnosti

Pomembno spremembo sem opazila pri načrtovanju dejavnosti. Prej sem načrt pogosto razumela kot nekaj, kar je treba izvesti natančno tako, kot je zapisano. Sprememba načrta je v meni hitro sprožila občutek, da priprava ne bo izkoriščena ali da delo ni bilo dovolj dobro organizirano. Danes načrt razumem kot strokovno usmeritev, ki jo je treba prilagajati otrokom, njihovim pobudam in okoliščinam v oddelku.

Takšno razumevanje je skladno tudi z usmeritvami Kurikuluma za vrtce, ki poudarja fleksibilno načrtovanje, upoštevanje otrokovih interesov ter strokovno avtonomijo vzgojiteljice pri izbiri načinov dela. Sprememba mojega razmišljanja se je jasno pokazala v konkretni situaciji pri obravnavi teme dreves. Za določen dan sem pripravila likovno dejavnost in didaktično igro. Tik pred začetkom je sodelavka zaradi lepega vremena predlagala, da bi z otroki odšli v gozd. Še pred časom bi takšen predlog v meni sprožil napetost. Razmišljala bi, da bo načrt porušen, da pripravljeno delo ne bo izvedeno in da dan ne bo potekal tako, kot bi moral. Tokrat sem svoj začetni odziv prepoznala.

Ustavila sem se in opazila misel: »Če spremenimo načrt, moja priprava ne bo imela smisla.«

Namesto da bi se avtomatično oprijela prvotnega načrta, sem se vprašala, kaj je v danem trenutku najbolj smiselno za otroke. Odločili smo se za odhod v gozd. Otroci so drevesa opazovali, se jih dotikali, primerjali lubje, liste, velikost in okolico. Postavljali so vprašanja, se gibali, raziskovali in pridobivali znanje skozi neposredno izkušnjo. Dejavnosti, ki sem jih pripravila za igralnico, nismo zavrgli. Prilagodili smo jih in uporabili pozneje kot nadaljevanje doživetja iz narave.

Ta izkušnja mi je pokazala, da kakovost strokovnega dela ni odvisna od popolne izvedbe prvotnega načrta. Kaže se tudi v sposobnosti, da vzgojiteljica prepozna priložnost, upošteva potrebe otrok in svoje načrtovanje smiselno prilagodi.

Metoda kot pripomoček za refleksijo lastnega dela

Metodo notranjega vodje sem začela uporabljati predvsem kot pripomoček za lastno refleksijo. S pomočjo simbolnega jezika Miselnih žabic sem lažje prepoznavala misli, ki so v meni ustvarjale pritisk. To niso bile nujno objektivno resnične misli, čeprav so se v trenutku pogosto zdele zelo prepričljive. Med njimi so bile:

»Če ne bo vse izvedeno, nisem dobro opravila dela.«

»Predlog sodelavke pomeni, da moj način ni dovolj dober.«

»Starši pričakujejo, da bom imela odgovor na vsako vprašanje.«

»Napake si ne smem dovoliti.«

»Vedno moram ostati mirna in obvladati situacijo.«

Ko sem jih začela prepoznavati, sem dobila možnost, da jim ne sledim avtomatično.Nisem poskušala zanikati odgovornosti ali si dopovedovati, da kakovost dela ni pomembna. Začela sem razlikovati med strokovno odgovornostjo in notranjim pritiskom, ki je izhajal iz perfekcionizma ter potrebe po dokazovanju. Strokovnost je ostala pomembna. Toda ni več zahtevala popolnosti.

Spremembe v mojem doživljanju in delu

Sčasoma sem pri sebi opazila več sprememb. Pri nepredvidenih situacijah sem postala mirnejša. Lažje sem sprejela, da vsega ni mogoče načrtovati ali nadzorovati. Namesto da bi spremembo razumela kot motnjo, sem jo pogosteje začela obravnavati kot informacijo, na katero se lahko strokovno odzovem. Postala sem bolj potrpežljiva in bolj odprta za sodelovanje. Manj energije sem namenjala dokazovanju, več pa poslušanju, opazovanju in odnosu. Pri dejavnostih sem bila bolj prisotna. Manj sem razmišljala o tem, ali vse poteka natančno po načrtu, in bolj sem spremljala, kaj otroci dejansko potrebujejo, kaj jih zanima in kam se razvija njihovo raziskovanje. Več prostora sem namenila otroškim pobudam, vprašanjem in skupnemu iskanju odgovorov. S tem se ni zmanjšala strokovna struktura dela. Postala je bolj prožna in bolj odzivna na resnične potrebe skupine.

Spremembe v odnosu z otroki

Ob spremembi lastnega odzivanja sem začela opažati tudi spremembe v vsakodnevnem življenju oddelka. Otroci so pogosteje iskali stik z menoj in mi zaupali svoja doživljanja. Ob zahtevnih situacijah so se pogosteje obrnili name po podporo. V skupini sem zaznavala več sproščenosti, medsebojnega zaupanja in odprte komunikacije. Teh opažanj ne morem predstavljati kot objektivno dokazano posledico uporabe metode. Gre za mojo strokovno refleksijo in osebno zaznavo sprememb v oddelku. Kljub temu so bila zame pomemben pokazatelj, da način notranjega delovanja vzgojiteljice vpliva tudi na kakovost njene prisotnosti v skupini. Ko sem bila manj obremenjena z vprašanjem popolne izvedbe, sem imela več prostora za otroka pred seboj. Lažje sem ga poslušala. Lažje sem ostala radovedna. Lažje sem prepoznala trenutek, ko je potreboval mejo, in trenutek, ko je potreboval bližino, čas ali pomoč pri poimenovanju svojega doživljanja.

Od obrambnega odziva k sodelovanju

Pomembna sprememba se je pokazala tudi v odnosih s starši in sodelavkami. Predloge ali drugačna mnenja sem v preteklosti pogosto doživljala kot presojo svojega dela. Čeprav so bila dobronamerna, so v meni lahko sprožila potrebo po pojasnjevanju, zagovarjanju ali dokazovanju. Ko sem začela prepoznavati misli, ki so se v meni aktivirale ob povratni informaciji, sem lahko oblikovala drugačen odziv.

Namesto:

»Mislijo, da ne delam dovolj dobro,«

sem se lahko vprašala:

»Kaj mi ta predlog lahko pokaže?«

»Ali vsebuje kaj uporabnega za moje delo?«

»Ali lahko poslušam, ne da bi drugačno mnenje spremenila v sodbo o svoji strokovnosti?«

Postopoma sem predloge začela doživljati kot priložnost za strokovno rast. Tudi v sodelovanju s starši sem lažje sprejela, da imajo lahko drugačen pogled na svojega otroka, njegove potrebe in razvoj. Namesto dokazovanja sem več pozornosti namenila poslušanju, pojasnjevanju in iskanju skupnega razumevanja.

Profesionalni razvoj se začne tudi v notranjem svetu strokovnega delavca

Ob tej izkušnji sem spoznala, da profesionalni razvoj vzgojiteljice ni povezan samo z obiskovanjem izobraževanj in pridobivanjem novih metod dela. Enako pomembna je sposobnost:

• reflektiranja lastnega ravnanja;
• prepoznavanja lastnih prepričanj;
• razlikovanja med strokovno odgovornostjo in perfekcionističnim pritiskom;
• sprejemanja povratnih informacij;
• uravnavanja lastnih odzivov;
• ohranjanja odprtosti za učenje;
• prilagajanja dejanskim potrebam otrok.

Strokovna avtonomija ne pomeni, da mora vzgojiteljica vedno vedeti vse ali imeti popoln nadzor. Povezana je z odgovornostjo, premišljeno presojo, samoevalvacijo in pripravljenostjo, da svoje delovanje spreminjamo, ko opazimo, da določen način ne podpira več kakovosti našega dela.

Kaj je in česa ni spremenila Metoda notranjega vodje

Metoda ni zmanjšala zahtevnosti mojega poklica. Ni odpravila nepredvidenih situacij, časovnega pritiska, zahtevne dokumentacije, različnih pričakovanj staršev ali kompleksnosti odnosov. Omogočila pa mi je, da sem se na te okoliščine začela odzivati drugače.

S prepoznavanjem podpornih in nepodpornih misli sem postopoma razvijala več notranje stabilnosti. Lažje sem razlikovala med dejanskim strokovnim problemom in pritiskom, ki ga je ustvarjala moja notranja zahteva po popolnosti. Postala sem bolj prilagodljiva, manj obrambna in bolj prisotna.

Predvsem pa sem ponovno našla več lahkotnosti in zadovoljstva pri delu. Lahkotnost pri tem ne pomeni površnosti ali manjše odgovornosti. Pomeni, da strokovno delo ne temelji več na stalnem notranjem boju in dokazovanju. Pomeni, da lahko svoje delo opravljam resno, ne da bi morala biti ves čas obremenjena.

Sklep

Danes dobre vzgojiteljice ne razumem več kot osebe, ki vedno najde popolno rešitev, brezhibno izvede vse načrtovane dejavnosti in nikoli ne pokaže negotovosti. Dobra vzgojiteljica je strokovna delavka, ki se zaveda pomena vseživljenjskega učenja. Zna reflektirati svoje delo, sprejeti povratno informacijo, prilagoditi načrt in prepoznati, kdaj njene lastne misli zmanjšujejo njeno odprtost, potrpežljivost ali strokovno prožnost.

Pripravljena je začeti spremembo pri sebi.V tem prepoznavam največjo vrednost svoje izkušnje z Metodo notranjega vodje. Miselne žabice sem sprva spoznala kot simbolni jezik za delo z otroki. Sčasoma pa so mi pomagale bolje razumeti tudi lastni notranji svet. Niso mi ponudile popolnega odgovora za vsako situacijo. Ponudile so mi možnost, da se ustavim, opazim, kaj se dogaja v meni, in izberem odziv, ki je bolj skladen z vzgojiteljico ter človekom, kakršen želim postajati. Od preobremenjene in izčrpane vzgojiteljice nisem postala vzgojiteljica brez težkih dni. Postala pa sem bolj nasmejana, bolj prožna in nekoliko lahkotnejša. Predvsem pa sem ponovno postala bolj prisotna tam, kjer se moje delo zares dogaja – v odnosu z otrokom.

Janja Fink, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok

Vrtec Krkine lučke pri OŠ Vavta vas

O avtorici

Sem Janja Fink, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, zaposlena v Vrtcu Krkine lučke pri OŠ Vavta vas, kjer delo vzgojiteljice opravljam že sedemnajsto leto. V letih dela sem spoznala, da kakovost vzgojno-izobraževalnega procesa ni odvisna samo od strokovnega znanja, načrtovanih dejavnosti in urejene dokumentacije. V veliki meri jo oblikujejo tudi odnosi, ki jih vzgojiteljica vzpostavlja z otroki, starši, sodelavci in nenazadnje sama s seboj.

Članek je objavljen v zborniku, ki ga nadjete TUKAJ!

Prijava v sistemu KATIS!

Več informacij lahko najdete TUKAJ!