Otroci se ne rodijo brez sposobnosti regulacije: Kako v otroku premakniti naravni tok notranjega vodenja?

Staršem nam je nekako naravno, da moramo otroka regulacije naučiti od zunaj – kot bi vgrajevali nov sistem v stroj, ki še ne deluje. Toda resnica je povsem drugačna: otroci se ne rodijo brez sposobnosti samoregulacije. V sebi že od prvega dne nosijo njen naravni razvojni začetek. Naša naloga kot staršev in odraslih pa ni, da regulacijo v otroka prisilno vstavimo, temveč da ta prirojeni potenciat aktiviramo in mu pomagamo razviti.

Otrokovo telo otroka vedno "opozori", ko je nečesa preveč. Ko postane svet preglasen, prehitrejš ali pretežek, otroci intuitivno iščejo bližino, gibanje, jok, počitek, igro, ponavljanje ali stik z odraslim. To niso premišljene, načrtovane strategije. To so prirojeni, avtonomni poskusi živčnega sistema, da bi znova našel varnost in ravnovesje.

Vedenje otroka je v svojem bistvu vedno komunikacija, vendar otrok sprva še ne razume, kaj se v resnici dogaja v njegovem notranjem svetu. Da bi to opazil in ubesedil, potrebuje izkušnjo, zavedanje in ustrezna orodja.

Zakaj klasične razlage in pridige ne delujejo?

Mnogi starši počasi, a neizogibno odkrivamo, da dolge razlage in logična dokazovanja v trenutku stiske ne pomagajo. Zunanje zahteve po umiritvi pogosto zadenejo ob zid, saj se moramo odrasli najprej odpreti za nov pogled: otroku moramo pomagati prepoznati sposobnosti, ki se v njem že razvijajo.

Kjučno vlogo pri tem igra naša prisotnost, da ostanemo miren svetilnik, ko je otrokov svet v viharju, mu pomagamo opaziti signale v telesu, damo besede njegovim notranjim izkušnjam in skupaj z njim iščemo odzive, ki mu pomagajo ostati povezanemu s seboj.

Pot samoregulacije ima vedno jasen vrstni red:

1. Otrok regulacijo najprej doživlja v varnem odnosu z odraslim (koregulacija).
2. Nato jo začne postopoma prepoznavati.
3. Sčasoma jo zna poimenovati, razumeti in vedno bolj zavestno uporabljati sam.

Ne učimo ga torej le, kako naj se v določenem trenutku umiri. Pomagamo mu razviti sposobnost, kako bo skozi življenje hodil samostojno.

Kaj je pokazala raziskava? Izjemna moč metakognitivne distance

Naše izkušnje in evalvacijska raziskava so razkrile nekaj izjemnega. Ko smo primerjali otroke, ki so uporabljali simbolni jezik Miselnih žabic, z otroki, ki ga niso poznali, je bila razlika na šestih ključnih razvojnih področjih orjaška.

Najbolj fascinantna razlika se je pokazala pri metakognitivni distanci: kar 62,5 % pri otrocih z jezikom žabic nasproti komaj 3,3 % pri tistih brez njega.

Kaj sploh pomeni metakognitivna distanca?

To ne pomeni, da otrok svojih čustev ne čuti ali da jih mora zatirati in odrivati. Pomeni, da jih zmore opazovati, poslušati in razumeti, ne da bi jim avtomatično prepustil krmilo svojih dejanj.

To je sam začetek Notranjega vodenja – čisto samozavedanje.

S pomočjo tega procesa 5- ali 6-letni otrok postopoma odkrije:

• Lahko začutim močno jezo, pa se kljub temu odločim, da ne bom udaril.
• Lahko začutim strah, pa vseeno naredim majhen, pogumen korak naprej.
• Lahko v sebi zaslišim misel »Ne zmorem«, nato pa se zavestno vprašam: Ali lahko poskusim narediti vsaj en majhen del?
• Lahko začutim močan impulz in spoznam, da imam med impulzom in reakcijo možnost izbire.

Simbolni jezik deluje kot varen most med otrokovo nevidno notranjo izkušnjo in njegovo sposobnostjo, da jo razume. Misli in čustva postanejo vidna, poimenovana ter dovolj konkretna, da se lahko otrok z njimi začne pogovarjati.

Simbolni jezik Miselnih žabic otroku omogoči, da reče: »To se dogaja v meni, vendar to nisem ves jaz.«

Njegov notranji vladar oziroma Notranji vodja pa mu pomaga odkriti: »Lahko poslušam, kaj se dogaja v meni, in še vedno izberem, kaj bom naredil.«

Za predšolskega otroka ali šolarja je to ogromen razvojni premik. Ne gre le za to, da se hitreje pomiri – gre za začetek sposobnosti, da razume svoj notranji svet in v njem postopoma prevzema zavestno vodstvo.

Kaj to pomeni za nas, starše?

Za starše to pomeni neizmerno olajšanje. Ni nam treba znova in znova ponavljati le navodil, kaj naj otrok naredi drugače. Otrok ne potrebuje pridig – potrebuje uporaben jezik, s katerim lahko razume, kaj se v njem dogaja, še preden izbijajoča vedenja sploh izbruhnejo.

Ko otrok na primer udari, lahko poleg odločne in jasne meje (»Ne dovolim, da udarjaš!«) dodamo še radovednost, ki odpira vrata v notranji svet:

»Katera žabica pa je v tebi postala tako glasna?«

S tem odpremo prostor za 5 korakov pogovora, ki ta naravni tok regulacije aktivno razvijajo. A naše izkušnje kažejo, da ti koraki delujejo zares učinkovito le takrat, ko otroku simbolni jezik predstavimo po točno določenem zaporedju, ki se povsem ujema z njegovo razvojno stopnjo in avtentičnostjo. Natanko tega procesa se starši celostno naučijo na naši delavnici o Miselnih žabicah.

Razlika med nadzorovanjem vedenja in vzgojo Notranjega vodje

Naša primarna naloga je ostati ob otroku, medtem ko se uči, kako bo sčasoma vodil samostojno. V tem se skriva dolgoročni pomen prave regulacije. Ne vzgajamo otroka, ki se zna zgolj podrediti ali za kratek čas 'pridno' utihniti. Pomagamo razvijati celostnega človeka, ki bo znal v življenju:

1. opaziti, kaj se v vsakem trenutku dogaja v njegovi notranjosti,
2. razumeti svoje globlje notranje izkušnje,
3. presoditi, kateremu notranjemu glasu je vredno slediti in
4. zavestno izbrati, kdo želi postati.

To je bistvena razlika med kratkoročnim nadzorovanjem vedenja in dolgoročnim razvojem Notranjega vodje.

Aleksandra Pinterič, avtorica Inner Leader Method (ILM) & mislenih žabic

Če te vse to pokliče kot starša ali učitelja, je mogoče čas, da se naučiš osnov Inner Leader Method - ali miselnih žabich po domače.

ZA STARŠE: 21-dnevna delavnica VEČ PREBERI TUKAJ.

ZA PEDAGOŠKE DELAVCE: 30-urni seminar VEČ PREBERI TUKAJ.