Dan, ko sem ugotovila, da moja hčerka ni potrebovala nasveta. Potrebovala je samo občutek, da jo razumem.

Bil je eden tistih popoldnevov, ko sva šli s starejšo najstnico na sprehod. Prvi letnik srednje šole. Novo okolje, novi odnosi, mrzlično iskanje svojega mesta med vrstniki in tisti nevidni pritisk, ki ga s seboj prinaša odraščanje.

Med hojo mi je začela pripovedovati o sošolkah.

»Vse so iste,« je rekla razočarano, z glasom, v katerem se je mešala jeza z globoko prizadetostjo. »Same Barbike.«

Kot mama (učiteljica in svetovalna delavka) sem imela v sebi že od nekdaj močno vgrajen tisti avtomatski »reševalni nagon«. Še preden je dokončala misel, sem v glavi mrzlično iskala prave besede, s katerimi bi zgladila njeno stisko. Razlagala sem ji, da ljudi ne sme soditi prehitro, da jih še ne pozna, da ima vsak svojo zgodbo, da morda tudi one doživljajo svoje stiske ...

Danes vem, da vse, kar sem govorila, vsebinsko sploh ni bilo napačno. Le trenutek je bil popolnoma napačen.Ona v tistem trenutku ni iskala drugačnega, širšega pogleda. Iskala je le varen prostor, kjer bi lahko preprosto bila s svojo bolečino in razočaranjem.

Nenadoma se je ustavila. Vsa v solzah je zakričala:

»Nehaj biti proti meni! Nikoli me ne poslušaš! Sploh me ne razumeš!«

Obrnila se je in odšla. Ostala sem sama na poti – z občutkom globoke nemoči in težo v prsih. Želela sem ji le pomagati, s svojimi "pametnimi" besedami pa sem jo le še bolj “izgubila”.

Tisti sprehod me je spremljal še dolgo. V mislih sem se vedno znova vračala k njenim besedam, ki so odzvanjale globoko v meni. Ali je mogoče, da sem ves čas poslušala samo toliko, da sem lahko odgovorila?Ali je mogoče, da sem bila v tistem trenutku bolj učiteljica kot mama?

Ravno v tistem obdobju sem začela globlje spoznavati Inner Leader Method (ILM) in simbolni jezik Miselnih žabic. Počasi sem začela razumeti nekaj, česar prej, ujeta v lastne avtomatske vzorce, nisem videla.

Ko je človek (še posebej najstniki) v stiski, njegovi možgani ne iščejo rešitev. Najprej iščejo občutek varnosti in potrditev, da je nekdo pripravljen stati ob njem. Ne da bi ga popravljal. Ne da bi ga prepričeval. Ne da bi mu z logiko razlagal, zakaj nima prav.

Kmalu je prišel nov, zelo podoben trenutek z mojo najstnico. Spet je govorila o prijateljicah in odnosih in spet sem v sebi začutila tisti znani, močni impulz. Hotela sem razložiti. Hotela sem svetovati. Hotela sem v sekundi rešiti njeno stisko, da bi bilo meni in njej lažje.

A tokrat sem ta impulz opazila in ga zavestno pustila oditi. Stopila sem bližje in jo objela. Nisem rekla skoraj ničesar. Samo objela sem jo.

Niti najmanj ni bilo enostavno. Najprej mi je bilo strašno težko in v meni je brbotala tista znana materinska nemoč, saj sem kot mama nemudoma želela nekaj narediti – popraviti, olajšati, rešiti. Potem pa sem začutila, kako se je njeno telo v objemu počasi sprostilo, kako je jok iz jeznega postajal vedno bolj iskren, vedno bolj ranljiv.

Prvič sem zares ponotranjila: tisti trenutek ni potrebovala mame, ki bi poznala vse odgovore in rešitve za vse njene stiske/izzive. Potrebovala je le mamo, ob kateri je lahko varno jokala.

Takrat sem začela povsem drugače gledati na vse tiste burne trenutke, ki jih prinaša odraščanje naših otrok. Danes nanje ne gledam več kot na težave, ki jih moram čim hitreje odpraviti. Vidim jih kot neprecenljive življenjske izkušnje. Kot trenutke, ko iz otrokovega notranjega sveta na površje priplavajo stari strahovi, dvomi in prepričanja.

V simbolnem jeziku Miselnih žabic bi rekli, da takrat žabice postanejo zelo glasne. Ne zato, da bi otroka premagale, ampak zato, da jih lahko prvič zares zagleda. Ko jih opazi, se zgodi nekaj dragocenega. Med njim in njegovimi mislimi, občutki ter odzivi se začne odpirati droben, skoraj neopazen prostor. Prav v njem počasi raste notranji kralj ali kraljica – tisti del otroka, ki se uči, da ni njegova jeza, ni njegov strah in ni vsaka misel resnica. Otrok je nekdo, ki lahko svoj notranji svet opazuje z radovednostjo, ga vedno bolje razume in se korak za korakom uči, da glasne žabice še niso tiste, ki odločajo o njegovih dejanjih. Odloča kralj oziroma kraljica, ki ju nosi v sebi.

Tisti sprehod ni spremenil moje hčerke. Spremenil je mene.

Če hčerka takrat ne bi tako iskreno in ranljivo zakričala, da se počuti nerazumljeno, morda nikoli ne bi dojela, da med poslušanjem in razumevanjem včasih zeva velika razdalja. Sama sem poslušala iz distance, ker sem bila v svojem svetu, kaj ji moram pomagati, ona pa je hrepenela po tem, da bi bila slišana.

Danes vem, da otrok v stiski ne potrebuje odraslega, ki ima pravi odgovor. Potrebuje odraslega, ob katerem se počuti zares slišanega, razumljenega in varnega. Šele takrat si upa pogledati tudi v svoj notranji svet. Tam začne prepoznavati svoje “žabice”. Vsakič, ko jih opazi, se za korak okrepi njegov notranji kralj oziroma kraljica. Ne zato, ker bi “žabice” izginile, ampak zato, ker vedno bolj zaupa, da lahko svoj notranji svet razume in zavestno izbira, kako se bo odzval.

mamica najstnice

Če te vse to pokliče kot starša ali učitelja, je mogoče čas, da se naučiš osnov Inner Leader Method - ali miselnih žabich po domače.

ZA STARŠE: 21-dnevna delavnica VEČ PREBERI TUKAJ.

ZA PEDAGOŠKE DELAVCE: 30-urni seminar VEČ PREBERI TUKAJ.