Sprehod skozi tri leta dela z Miselnimi žabicami

Za mano je več kot 30 let dela v vrtcu. V vseh teh letih sem spremljala otroke, ki so svojo stisko izražali na zelo različne načine: z jokom, kričanjem, brcanjem, močnimi izbruhi jeze, vztrajanjem pri svoji zahtevi ali umikom vase. Ob njih sem srečevala starše, ki so se v trenutkih otrokove čustvene stiske počutili nemočne in negotove. Spraševali so se, kako naj otroka pomirijo, kako naj se odzovejo in kaj otrok v resnici potrebuje. Podobna vprašanja sem si zastavljala tudi sama.

Moja pot se ni začela v vrtcu, temveč doma

Svoje prve odgovore sem iskala predvsem v otrokovem vedenju. Poskušala sem razumeti, kaj bi bilo treba storiti, da bi se vedenje spremenilo, otrok umiril ali zahtevna situacija čim prej končala. Sčasoma pa sem začela raziskovati tudi svoj notranji svet.

Opazila sem, kako močno na odnos z otrokom vplivajo odrasli strahovi, pričakovanja, občutek nemoči, hitenje in lastni avtomatični odzivi. Odrasli v odnos ne vstopamo samo z besedami in vzgojnimi nameni. Vanj prinašamo tudi svojo napetost, pretekle izkušnje, telesne odzive in prepričanja o tem, kaj bi otrok moral storiti.

Težke življenjske izkušnje so me postopoma učile, da ni pomembno samo, kaj otrok naredi, temveč tudi, kaj se je pred vedenjem zgodilo v njem. To spoznanje me je pred tremi leti pripeljalo do Metode notranjega vodje oziroma Inner Leader Method™ in njenega temeljnega simbolnega jezika Miselnih žabic. Miselne žabice niso celotna metoda, temveč razvojno dostopen vstop v pogovor o otrokovem notranjem svetu. Otroku pomagajo misli, čustveno obarvane zgodbe in impulze opaziti kot notranje pojave, sam pa je v simbolnem jeziku predstavljen kot kralj, kraljica ali drug izbrani notranji vodja.

Osrednje sporočilo ni, da mora otrok neprijetne misli ali čustva odstraniti. Uči se, da nekaj lahko močno občuti, ne da bi moral temu avtomatično slediti. Žabica lahko nekaj govori ali predlaga. Otrok pa postopoma razvija možnost, da opazi, razume, poišče pomoč in izbere naslednji korak.

Tri leta postopnega in razvojno prilagojenega dela

Miselnih žabic nisem uporabljala kot enkratne dejavnosti. Jezik sem postopoma vključevala v vsakdanje življenje skupine ter ga prilagajala starosti, zmožnostim in interesom otrok.

Pri mlajših otrocih sem se osredotočala predvsem na telesno varnost, skupno umirjanje in preproste simbole. Pri starejših je bilo mogoče več pozornosti nameniti poimenovanju notranjih stanj, prepoznavanju misli, presojanju impulzov in razmišljanju o različnih odzivih.

Razvoj ni potekal linearno. Otroci so nekatere vsebine hitro sprejeli, druge pa so zahtevale veliko ponavljanja. Posamezni otrok je lahko neko strategijo dobro uporabil v enem položaju, v drugem pa je še vedno potreboval neposredno pomoč odraslega.

Od tretjega do četrtega leta: varnost, telo in koregulacija

Pri triletnikih sem izhajala iz njihove potrebe po odnosni bližini in konkretni telesni izkušnji. Otroci pogosto še niso znali natančno povedati, kaj se dogaja v njih, zato sem manj poudarjala razlago in več pozornosti namenjala občutku varnosti, ritmu, dihanju in gibanju.

Simbolni srček na roki

Srček na roki je nastal kot preprost simbol povezanosti in podpore.

V prvem letu sem pobudo pogosto dala sama:

»Bi danes potreboval srček poguma?«

»Bi ti pomagal srček prijaznosti?«

»Bi želel srček, ki te spomni na nasmeh?«

Ko so bili otroci starejši in so jezik že poznali, so nekateri začeli prihajati sami:

»Danes potrebujem pogum.«

»Meni nariši nasmeh.«

Srček ni bil mišljen kot čarobna rešitev ali nagrada. Postal je konkreten znak, s katerim je otrok lažje izrazil, kaj v tistem trenutku potrebuje.

Napihovanje balonov

Dihalne vaje smo povezovali s predstavo napihovanja balona. Otrok je počasi vdihnil, napolnil trebuh in nato z daljšim izdihom ter glasom »pssssst« izpustil zrak. Ko je bil otrok močno vznemirjen, ga nisem takoj usmerjala v pogovor. Najprej sva poskusila skupaj zadihati ali počakati, da je postal nekoliko bolj dostopen za stik. Namen vaje ni bil preprečiti ali utišati čustva, temveč otroku pomagati ustvariti dovolj notranjega prostora za naslednji korak.

Otroška joga ter igra Veter in drevo

Pri telesnih položajih, kot so metulj, mačka, kobra in drevo, so otroci vadili zaznavanje telesa, ravnotežje in usmerjanje pozornosti. V igri Veter in drevo so se postavili v vlogo drevesa. Ob nežnem vetru so se počasi zibali, ob močnem vetru se je gibanje povečalo, ko je veter ponehal, pa so poskusili ponovno obstati. Skozi igro so izkusili razliko med večjo telesno aktivacijo in umirjanjem, ne da bi za to potrebovali zapleteno razlago.

Kaj sem opažala pri najmlajših?

Pri nekaterih otrocih, ki so ob jutranjem prihodu pogosto jokali, sem sčasoma zaznala krajše obdobje umirjanja in večjo pripravljenost za stik. Skupina je v določenih obdobjih delovala mirneje tudi pri prehodih med dejavnostmi. Ta opažanja predstavljajo mojo strokovno refleksijo vsakdanjega dela. Ker niso bila zbrana s sistematičnim merjenjem, jih ne morem pripisati samo posamezni dejavnosti ali metodi. V istem času so otroci odraščali, se povezovali s skupino in pridobivali izkušnje z vrtčevsko rutino. Kljub temu so mi spremembe pokazale, kako pomembno je, da pri najmlajših ne pričakujemo samostojne regulacije prezgodaj. Preden otrok sam uporabi strategijo, jo pogosto večkrat izkusi skupaj z odraslim.

Od četrtega do šestega leta: besede za notranji svet

Pri starejših otrocih je jutranji krog postopoma postal prostor, v katerem smo lahko govorili o doživetjih, mislih, konfliktih in načinih umirjanja. Jezik Miselnih žabic smo uporabljali v resničnih situacijah, ne samo pri pripovedovanju zgodbe. Otroci so raziskovali:

• katere žabice prepoznajo;
• kaj jim govorijo;
• kje jih občutijo;
• kdaj postanejo glasne;
• kaj jim pomaga;
• kaj se lahko zgodi, če impulzu sledijo;
• kako lahko po konfliktu popravijo odnos.

V dejavnosti smo vključevali različne dihalne vaje, žogo hvaležnosti, pogovor o notranjih lastnostih ter igro Ugani, kdo je tvoj prijatelj. Pri slednji so se otroci učili vrstnika opisovati tudi z njegovimi lastnostmi in dejanji, ne samo z videzom ali priljubljeno igračo. Pojavljali so se izrazi, kot so prijazen, pogumen, potrpežljiv, pozoren, pravičen in pripravljen pomagati.

Ko jezik iz vrtca odide domov

Eden pomembnejših premikov sem zaznala, ko so otroci začeli jezik uporabljati tudi zunaj vodenih dejavnosti. Povedali so na primer:

»Mami so danes nagajale jezne miselne žabice.«

»Včeraj sem imela ljubosumne miselne žabice, ker je sestrica spala pri mamici.«

Takšne izjave kažejo, da otrok simbolnega jezika ni povezoval samo z vrtcem. Uporabil ga je za opis dogodka, odnosa in lastnega doživljanja. Ko so otroci zgodbe o žabicah prinašali domov, so se z izrazjem postopoma srečevali tudi starši. V nekaterih družinah je tako nastajal skupni komunikacijski most med vrtcem in domom, vendar je bilo pomembno, da odrasli jezika niso uporabljali kot etiketo:

»Spet te vodijo tvoje žabice.«

Veliko bolj odprto je bilo vprašanje:

»Kaj se je zgodilo v tebi?«

»Kaj ti je žabica govorila?«

»Kaj bi ti zdaj pomagalo?«

Otrokov notranji svet mora ostati prostor raziskovanja, ne odrasle razlage, ki je otroku vsiljena od zunaj.

Kaj so mi pokazale izjave otrok?

Najdragocenejši trenutki niso bili vedno povezani z načrtovano dejavnostjo. Pogosto so se pojavili nepričakovano, sredi igre, konflikta ali običajnega pogovora. Eden izmed dečkov je pristopil k meni in dejal:

»Renata, hotel sem poriniti prijatelja, pa sem z daljincem ugasnil miselno žabico.«

Izjava je pomembna, ker otrok loči med impulzom in dejanjem. Ne trdi, da impulza ni bilo. Pove, da ga je opazil in uporabil svojo simbolno strategijo. Drug otrok je svojo trenutno moč in razvojno potrebo povzel z besedami:

»Saj sem že vladar prijaznosti, samo nisem še dovolj potrpežljiv.«

V tej izjavi otrok ne opisuje samo tega, kakšen je. Prepozna tudi sposobnost, ki jo še razvija. Gre za zgodnjo obliko samorefleksije: prijaznost vidi kot del sebe, potrpežljivost pa kot nekaj, kar še vadi. Eden izmed otrok je povedal:

»Najtežje mi je odpihniti jezne miselne žabice.«

S tem je pokazal, da vse notranje izkušnje zanj niso enako zahtevne. Znal je opredeliti področje, pri katerem potrebuje več podpore. Zelo neposredna je bila tudi izjava:

»Ko začutim jezno miselno žabico, bi udaril prijatelja do krvi, da bi dobil svoje.«

Takšne izjave odraslega lahko vznemirijo. Vendar otrok z njo ni nujno opisoval izvedenega dejanja. Ubesedil je intenzivnost impulza in njegov namen. Prav možnost, da lahko močno notranjo vsebino pove brez takojšnjega sramotenja, odraslemu omogoča, da jasno postavi mejo in z otrokom razišče varnejši odziv. Pomembno je lahko sporočiti oboje:

»Ne dovolim, da udariš.«

in:

»Dobro je, da si povedal, kako močan je bil ta impulz. Poglejva, kaj ti lahko pomaga, da ga ne izvedeš.«

Drug otrok je povedal: »Miselne žabice mi pravijo, da ne znam računati, ampak sem jih že ugasnil.«

V nadaljevanju je opisal dogodek, ko je uspešno izračunal nalogo in začel prvotno misel postavljati pod vprašaj. Ta primer ni samo zgodba o umirjanju. Kaže, da lahko otrok opazi misel o lastni nezmožnosti in jo primerja z novo izkušnjo. Iz posameznih izjav ni mogoče sklepati, da otrok takšno razumevanje uporablja vedno in v vseh okoliščinah. Pokažejo pa, kakšen jezik mu je na voljo, ko poskuša opisati misel, impulz, notranji konflikt ali lastno izbiro.

Kaj je pokazala pilotna primerjalna raziskava?

Praktične izkušnje in otroške izjave so pozneje dobile dopolnitev v pilotni primerjalni raziskavi. V raziskavo je bilo vključenih 40 otrok, starih od pet do šest let.Del te raziskave so bili tudi otroci, s katerimi sem delala. Z nekaj otroki sem izvedla tudi poslstrukturiran intervju. Odgovori so bili ocenjeni na tristopenjski razvojni lestvici:

• R1: osnovno prepoznavanje;
• R2: razvijajoče razumevanje;
• R3: samostojna, konkretna in smiselno uporabljena razlaga.

Intervju je zajemal šest področij: razumevanje simbolnega okvira, zavedanje telesa in čustev, metakognitivno distanco, regulacijo in strategije, identiteto in notranje vodenje ter prenos v vsakdanje življenje. Otroci iz skupine ILM so v povprečju pri 56 % odgovorov dosegli najvišjo raven R3, v primerjalni skupini pa je bil takšen delež nekaj manj kot 10 %.

Ko smo prejela rezualte, me je resnično presenetilo, saj že sama opazila velike razlike med otroci, ki so bili v programu in med kontrolno skupino. Te razlike so bile vidne na vseh šestih področjih:

• razumevanje simbolnega okvira: 59 % proti 5 %;
• zavedanje telesa in čustev: 46 % proti 13 %;
• regulacija in strategije: 52 % proti 12 %;
• identiteta in notranje vodenje: 55 % proti 13 %;
• prenos in posplošitev: 63 % proti 14 %;
• metakognitivna distanca: 62,5 % proti 3,3 %.

Kaj sem se naučila v treh letih?

Ko sem začela uporabljati Miselne žabice, sem tudi sama podcenjevala, koliko lahko predšolski otrok razume o svojem notranjem svetu. Otroci morda še ne uporabljajo strokovnih izrazov. Njihove razlage so konkretne, simbolne in pogosto igrive. Vendar to ne pomeni, da so površinske.

Otrok lahko pove, da je moral uporabiti močnejši sprej, ker je bila žabica zelo glasna. Lahko opiše, da ga je žabica nagovarjala k udarcu, pa se je odločil drugače. Lahko prepozna, da je prijazen, vendar še ni dovolj potrpežljiv.

V teh izjavah se kažejo različne razvijajoče se sposobnosti:

• prepoznavanje notranjega stanja;
• razlikovanje med mislijo in dejanjem;
• presojanje lastnega impulza;
• poimenovanje razvojnega izziva;
• uporaba strategije;
• zavedanje, da je mogoče naslednjič ravnati drugače.

Hkrati sem spoznala, da simbolni jezik sam po sebi ni dovolj. Otrok potrebuje odraslega, ki ga posluša, ne da bi mu takoj razložil njegov notranji svet. Potrebuje varno mejo, kadar je vedenje nevarno. Potrebuje pomoč pri umirjanju in možnost, da po napaki popravi odnos. Miselne žabice so najbolj uporabne takrat, ko ne postanejo bližnjica do ubogljivosti, temveč vrata v pogovor.

Sklep

Tri leta dela z Miselnimi žabicami mi niso pokazala, da lahko otroke naučimo popolnega nadzora nad mislimi, čustvi ali vedenjem. Pokazala so mi nekaj bolj stvarnega. Otroci lahko ob ustreznem jeziku in podpori začnejo opažati, kaj se dogaja v njih. Lahko poimenujejo misel ali impulz. Lahko povedo, kdaj je notranje stanje premočno. Lahko prosijo za pomoč. V nekaterih trenutkih se lahko ustavijo in izberejo drugačen odziv. V drugih trenutkih tega še ne zmorejo. Prav zato notranje vodenje ni enkrat naučena tehnika. Je razvojni proces, v katerem se izmenjujejo zavedanje, odnosna podpora, poskus, napaka, poprava in nova izkušnja. Zame je največja vrednost tega dela v trenutkih, ko otrok ne reče samo, kaj se je zgodilo zunaj, temveč začne pripovedovati tudi o tem, kaj se je zgodilo v njem.

Takrat vedenje ni več edini jezik njegove stiske. Otrok počasi dobiva besede za svoj notranji svet – in z njimi nekoliko več možnosti, da zavestno sodeluje pri tem, kar se bo zgodilo v nadaljevanju.

Renata Veit

O avtorici

Sem Renata Veit, strokovna delavka na področju predšolske vzgoje z več kot tridesetletnimi izkušnjami dela na delovnih mestih vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice predšolskih otrok.

Članek je objavljen v zborniku, ki ga nadjete TUKAJ!

Prijava v sistemu KATIS!

Več informacij lahko najdete TUKAJ!