Nevidni zid med vami in vašim otrokom

Če ste to misel kdaj izrekli naglas ali pa jo nemo nosite v sebi sredi neprespanih noči – med tistimi globokimi razmišljanji, kako slišati in videti svojega otroka ter kako mu pomagati –, niste sami. To je ena najglobljih, skritih, tihih in pogosto najmanj izrečenih bolečin starševstva.

Včasih staršu ni težko samo zaradi otrokovega vedenja. Težko mu je, ker med sabo in otrokom čuti razdaljo, praznino, neke vrste zid. To je tisti trenutek, ko otrok fizično stoji tik pred vami, a se vam zdi, da je hkrati nekje daleč stran. Ko vidite, da se v njem veliko dogaja, in mu želite povedati, da ste tam zanj, a nekako ne morete priti do njega.

• Iščete način, kako se pogovoriti, a dobite tišino.
• Radi bi pomagali, a naletite na odpor ali umik.
• Ustvarite varen prostor, a otrok zapre vrata, odvrne pogled, zavije z očmi, odgovori ostro ali se popolnoma umakne.

V tistem trenutku se med vama začne čutiti nekaj, česar nihče ne vidi, a oba močno čutita. Nevidni zid.

Ta zid ni zavrnitev vas – gre za otrokov notranji proces, v katerem vas zelo potrebuje

Ko otrok izstreli besede, kot so »Pusti me!«, »Nočem govoriti!« ali »Vseeno mi je!«, lahko to zaboli komur koli kot osebna zavrnitev. Kot dokaz, da vas odriva namenoma in da mu ni več mar za vašo bližino – čeprav mentalno vemo, da to ni čisto res. Starši razumemo, da se takrat nekaj dogaja v otroku. Včasih celo drži, da želi biti sam, a ne vedno.

Pri Umirjenem starševstvu se tukaj ustavimo in pogledamo globlje.

Kaj če ta zid sploh ni usmerjen proti vam? Kaj če je to otrokov ščit? Kakšen je njegov namen? Zid pogosto zraste takrat, ko otrok v sebi ne zna predelati ali ubesediti težkih občutkov:

• »Preveč mi je.«
• »Sram me je.«
• »Strah me je.«
• »Ne vem, kaj se dogaja v meni, in ne znam priti do pomoči.«

Otrok ne gradi zidu zato, ker vas ne bi potreboval. Gradi ga zato, ker se v njegovem notranjem svetu dogaja nekaj, česar še ne zna razumeti, umiriti ali povedati z besedami. Največkrat je to nekaj neprijetnega, v tem notranjem svetu pa otrok išče smisel, saj raziskuje, kdo sploh je: ali je dober, slab, vreden ...

Odpor kot glasen klic na pomoč

Otrokov odpor ima lahko nešteto obrazov: od glasnega kričanja, ugovarjanja in izbruhov jeze pa vse do tihega umika, hladnega izogibanja ali solz. Na zunaj to vidimo kot »težko vedenje«.

Toda za tem vedenjem se skoraj vedno skriva težak notranji boj. Otrok čuti neprijeten pritisk, nemir in napetost v telesu, a ker še nima jezika za svoj notranji svet, se ta hrup pretvori v upor. Dejansko otroci potrebujejo nov jezik za izražanje sebe ter strukturo, da bi sebe in dogajanje v sebi bolje spoznali.

Ravno tukaj v zgodbo vstopi pripomoček MISLENE ŽABICE, ki je del metode Inner Leader Method.

Kaj so MISLENE ŽABICE?

MISLENE ŽABICE so simbol za tiste glasne notranje misli, impulze, ideje in težke občutke, ki nenadoma skočijo v otrokov notranji svet.

Te misli, čustva in celotno notranje doživljanje so tisto, kar razvija otrokovo identiteto. Tukaj se razvijata regulacija in sposobnost, da se ustavimo ter izberemo drugačno reagiranje.

Otrok ta notranji svet doživlja kot nekaj neprijetnega – kot nenaden naval jeze, strahu, sramu ali kot močan impulz v telesu. Starši to vidimo in želimo otroku pomagati, ampak otrok nezavedno v sebi kreira še več neprijetnega, zato pride do tega zidu in umika. Tukaj tudi starš potrebuje nov jezik, da lahko ponovno vzpostavi povezavo z otrokom.

Razumevanje spremeni zid v vrata

Ko se odzovemo zgolj na zunanje vedenje, se ta nevidni zid samo še povečuje. Starš je tako v stiski, ker želi pomagati otroku, ravno tako pa je v stiski tudi otrok, ki to notranjo neprijetnost rešuje skozi obrambne mehanizme. Vendar mu ti ne pomagajo razviti prave identitete.

Vaš otrok vas zelo potrebuje

Nevidni zid med vami in vašim otrokom ni konec vajine povezanosti. Morda je le začetek novega, globljega jezika. Naše večletne izkušnje in celoten proces razvijanja Inner Leader Method (ILM) z miselnimi žabicami so nam neštetokrat pokazali, da ta zid zelo preprosto pade, ko otrok dobi novo izkušnjo videnosti in nov jezik za izražanje. S tem tudi starš pridobi pripomoček, kako pri otroku podpreti novo notranjo vrednost, ki temelji na zaupanju vase. To zaupanje vase pa se razvije takrat, ko otrok v sebi zmore in zna ločiti sebe od svojih misli in doživljanj.

PRIMER IZ PRAKSE: Mislene žabice uporablja že kar nekaj staršev in učiteljev, med drugim tudi v Avstraliji. Tako nam je pisala učiteljica o tem, kako je uspelo deklici, ki je bila sicer vedno zelo glasna, v sebi prepoznati te "glasne" misli. Uspela jih je obvladati in v interakciji s prijatelji reagirati drugače, s čimer je dobila povsem novo izkušnjo, saj je vrstniki niso zavrnili.

Vsa vesela je prišla k učiteljici, da bi to delila z njo. To je lep primer, da otrok s pomočjo novega jezika in razumevanja sebe lahko začne postajati boljši – in otroci si tega naravno želijo. Posledično začnejo razvijati zaupanje vase, s tem pa raste njihova notranja samozavest in lastna vrednost na čisto novem nivoju.

Če ste prebrali do te točke, vas morda nekaj kliče k novim korakom. Prihaja nova delavnica o miselnih žabicah. Več o njej lahko preberete tukaj.