Vztrajnost se ne razvije samo z besedami »Potrudi se bolj«

Pri pogovorih s starši pogosto slišimo vprašanje: »Kako pri otroku razviti vztrajnost, ker opažamo, da ob vsakem neuspehu odneha?«

Vsak otrok si želi, da bi mu uspelo, in to že v prvem poskusu. V vrtcu vsak dan opazuje vrstnike, ki lepše barvajo, hitreje sestavljajo kocke ali že poznajo vse črke. Gleda vzgojiteljico, ki z lahkoto nariše čudovito risbo, mamico, ki doma vse opravi brez težav, očeta, ki zna popraviti skoraj vse, ali starejšega brata, ki igra nogomet veliko bolje kot on.

Ob tem v sebi začuti željo, da bi bil tudi sam tako dober. Ker pa mu takoj ne uspe in se ob tem v telesu prebudi neprijeten občutek, začne iskati razlago. Njegova prva ugotovitev je pogosto: »Nisem dovolj dober. Meni to ne gre. Drugi so boljši.«

Iz tega se začnejo razvijati občutek manjvrednosti, vzorec primerjanja z drugimi in dvom vase. Ker otrok še ne zna razumeti, kaj se dogaja v njegovem notranjem svetu, začne ta občutek razlagati na edini način, ki ga pozna – vzame ga osebno in začne okoli njega graditi svojo identiteto: »Meni ne gre. Nisem dovolj dober.«

Nekateri otroci se zato umaknejo, drugi hitro odnehajo, tretji začnejo jokati že ob prvi napaki. V resnici jih ne ustavi naloga sama, temveč občutek neuspeha, ki ga še ne znajo nositi.

Pri tem pogosto pozabljamo na eno zelo pomembno dejstvo. Otrok vidi samo končni rezultat. Ne vidi tisočerih poskusov, vaj, napak, popravljanja in vztrajanja, ki so jih opravili odrasli ali njegovi vrstniki. Ne vidi, koliko časa je brat treniral nogomet, koliko risb je narisala vzgojiteljica ali koliko let je mamica potrebovala, da danes določene stvari opravi skoraj samoumevno. Primerja svoj začetek z izkušnjami nekoga drugega.

Današnji način življenja ta občutek še okrepi. Živimo v svetu, kjer je skoraj vse hitro dostopno. Risanke se menjajo vsakih nekaj sekund, igrice ponujajo takojšnje nagrade, odgovori so oddaljeni le en klik, potrpežljivost pa vedno bolj izgublja svoj prostor.

Otroški možgani se navajajo na hitro zadovoljitev, zato je vse težje zdržati trenutek, ko nekaj zahteva čas, trud in ponavljanje. Prav zato danes pri otrocih veliko pogosteje opažamo nestrpnost, hitro odnehanje in velik strah pred napakami.

Toda prav tam, kjer otrok doživi neprijeten občutek, se začne njegovo najpomembnejše učenje. Prav tam nastaja notranja moč, ki mu bo v življenju prinesla veliko več kot zgolj dober rezultat.

Raziskave razvojne psihologije in nevroznanosti kažejo, da otrok ne razvija psihološke odpornosti takrat, ko mu gre vse gladko, temveč takrat, ko ob varnem odraslem doživi neuspeh, ga zmore predelati in kljub temu poskusiti znova.

V takšnih trenutkih se razvijajo izvršilne funkcije možganov, samoregulacija, sposobnost odlaganja zadovoljstva, vztrajnost in občutek notranje kompetentnosti. To niso le veščine za vrtec ali šolo, temveč temelji za kakovostno življenje.

Če se otrok ne nauči ostati ob neprijetnih občutkih, jih pogosto odnese s seboj tudi v odraslost. Takrat se lahko kažejo kot strah pred novimi izzivi, pretiran perfekcionizem, odlašanje z odločitvami, nenehno primerjanje z drugimi, težko sprejemanje kritik ali občutek, da nikoli ni dovolj dober.

Mnogi odrasli imajo veliko znanja in sposobnosti, vendar ne naredijo prvega koraka, ker jih vodi stara misel iz otroštva: »Kaj pa, če mi ne uspe?« Neuspeh začnejo doživljati kot dokaz svoje vrednosti, namesto kot naravni del učenja.

Kaj potem otrok še potrebuje, da začne razvijati vztrajnost?

Iz izkušenj smo v Umirjenem starševstvu odkrili simbolni jezik miselnih žabic, ki otroku in staršem na njim najbližji način prinese številna pomembna spoznanja:

• dobi smisel,
• dobi strukturo, da razume sebe,
• dobi nov jezik, s katerim lahko drugače izrazi sebe.

Eden najpomembnejših ciljev metode Inner Leader Method je razvoj metakognicije – sposobnosti, da otrok začne opazovati svoje misli. To pomeni, da se nauči razlikovati med tem, kar misli, in tem, kdo v resnici je.

Ko se v njem oglasi misel: »Ne bo ti uspelo.« ali »Odnehaj.«, se z njo ne poistoveti več takoj. S pomočjo simbolnega jezika jo prepozna kot misel, ki mu ne pomaga, ter se jo začne učiti obvladovati in spreminjati.

Ko se zgodi ta premik, otrok vstopi v samozavedanje. Med mislijo in njegovo reakcijo nastane prostor. V tem prostoru se začne prebujati njegov Inner Leader – notranji vodja. To je del otroka, ki zna razmišljati, opazovati svoje občutke, poiskati rešitev in se odločiti za naslednji korak.

Namesto da ga vodi strah, ga začne voditi zavedanje.

Namesto da reče: »Ne znam,« začne razmišljati: »Še ne znam.«

Namesto: »Odnehal bom,« se vpraša: »Kaj lahko naredim drugače?«

To je bistvo pristopa z miselnimi žabicami.

Seveda pa brez starša, ki ta proces izkustveno razume in otroka skozi njega vodi, ne gre. Vse se začne pri staršu, ne pri otrokovem vedenju.

Kot pomočnica vzgojiteljice z več kot tridesetletnimi izkušnjami vsak dan znova opažam, da otroci ne potrebujejo popolnosti. Potrebujejo odrasle, ki verjamemo v proces učenja, ki jim dovolimo napake in jih ob njih ne rešujemo, ampak jih vodimo.

Ko otrok razume svoj notranji svet, zna poimenovati svoje misli in začuti, da njegova napaka ne določa njegove vrednosti, temveč njegov pogum, da poskusi znova, takrat ne razvija le vztrajnosti. Takrat gradi temelje za življenje, v katerem bo znal zaupati sebi tudi takrat, ko bo pot pred njim zahtevna.

PIŠE: RENATA VEIR, pomočnica vzgojiteljice

ZA STARŠE: 21-dnevna delavnica VEČ PREBERI TUKAJ.

ZA PEDAGOŠKE DELAVCE: 30-urni seminar VEČ PREBERI TUKAJ.